Če bi gradili domove po številu prošenj, bi bili prazni

Največ vlog za sprejem je v osrednji Sloveniji. Še vedno vrste za oskrbovance z zahtevnejšo zdravstveno nego

Objavljeno
28. maj 2012 21.28
Andreja Žibret, Ljubljana
Andreja Žibret, Ljubljana
Ljubljana – V osrednji Sloveniji sta kar dve tretjini vseh nerešenih prošenj za sprejem v domove za starejše. V domovih območne enote Ljubljana je skupaj 5756 mest, trenutno sta prosti samo dve, aktualnih prošenj za sprejem pa je 2393. Po vsej državi je skupaj 3850 vlog.

Število oddanih prošenj za sprejem v domove za starejše pa ne kaže dejanskih potreb po prostih mestih, pojasnjuje predsednik upravnega odbora Skupnosti socialnih zavodov Slovenije (SSZS) Boris Koprivnikar. Čeprav mnogi trdijo, da dom potrebujejo nujno in takoj, se izkaže, da ni tako, saj niso pripravljeni priti, ko jim ponudijo mesto. Tako se dogaja, da domovi pokličejo tudi po dvajset uporabnikov na čakalnem seznamu, preden se kdo odloči, da bo prišel. Čeprav se lokalne skupnosti pogosto sklicujejo na prošnje, je v praksi drugače, pravi Koprivnikar: »Če bi zgradili toliko domov, kot je prošenj, bi bili prazni.«

Ugotavlja, da število starejših, ki bi mesto v domu potrebovali takoj, zelo hitro upada, tudi v Ljubljani. Še posebno to velja za uporabnike, ki potrebujejo manj zahtevno zdravstveno nego, tako se zgodi, da kakšna postelja ostane prazna. Še vedno pa je problem za oskrbovance, ki potrebujejo zahtevnejšo zdravstveno nego, in za ljudi z demenco, ki mesta ne morejo dobiti takoj, ko ga potrebujejo; zato se prebivalci Ljubljane in okolice še vedno odločajo za namestitev v domove v okoliških krajih in tudi bolj oddaljenih, kjer so še prosta mesta.

»Pri nas razmeroma 
nizke cene«

V domovih za starejše so pri nas priznane precej nižje cene glede na povprečno pokojnino v primerjavi z drugimi državami, ugotavlja Koprivnikar. Zato si ne morejo privoščiti prostih postelj in poiščejo oskrbovanca, ki je pripravljen priti takoj, kar še dodatno daje vtis, da je povpraševanje veliko. Izhodiščna cena oskrbe, ki jih vsako leto marca prizna pristojno ministrstvo, je letos za stanovalca, ki je razmeroma samostojen, v javnem domu 15 in v zasebnem 26 evrov na dan. Za najzahtevnejšo oskrbo, kakršno potrebujejo nepokretni in dementni oskrbovanci, pa je v javnem domu od 28 evrov, v zasebnem pa največ 40 evrov na dan. Cene za zdravstveno nego, ki jih plačuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), so vsako leto določene med partnerji s splošnim dogovorom za področje zdravstvene dejavnosti.

Prav tu pa se je zapletlo, saj dva domova, ki sta že začela delati – center starejših v Notranjih Goricah s koncesijo družbe Deos, odprt decembra lani, in kranjskogorski dom Viharnik s koncesijo družbe Comett – nimata sklenjene pogodbe z ZZZS o financiranju zdravstvene nege. Oskrbovanci v Notranjih Goricah so na začetku aprila prejeli dopis, da jim bodo maja začeli zaračunavati zdravstveno oskrbo (462 evrov na mesec). Pozneje so se v družbi Deos odločili, da bodo to prvič storili junija. Uspela ni niti aprilska arbitraža na ministrstvu za zdravje med osmimi partnerji, saj niso dosegli soglasja, kdo bo financiral zdravstveno nego v domovih za starejše.

Žrtve neusklajenosti 
med resorji

O problemu bo na začetku junija odločala vlada, so povedali na ministrstvu za zdravje, kjer ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve očitajo, da je zasebnim domovom podelilo koncesije, ne da bi se pri njih pozanimalo, ali je na voljo denar za zdravstveno nego. Poudarjajo še, da vodstvo domov ni dovzetno za druge predloge. Minister za zdravje Tomaž Gantar pa je prejšnji teden obljubil, da bodo potrdili financiranje zdravstvenega dela oskrbe v aneksu k splošnemu dogovoru za leto 2012 v omenjenih domovih v Notranjih Goricah in Kranjski Gori. Če bo tako, jima bodo povrnili denar za zdravstveno nego za nazaj, od 1. januarja letos.

Direktorica notranjegoriškega centra starejših Biserka Levačič Nelec je povedala, da bodo zagotovo pred pošiljanjem položnic za obračunavanje zdravstvene nege stanovalcem počakali na sejo vlade in skupaj s stanovalci upali na pozitivno odločitev. Po njenih besedah je od začetka aprila njihov dom zaradi neurejenega financiranja zdravstvene nege, ki vzbuja strah pred previsokimi stroški, zapustilo že trinajst stanovalcev, še nekaj jih preselitev napoveduje.

Glede na ministrova zagotovila pa za zdaj ni znano, kako bo s financiranjem zdravstvene oskrbe še v dveh domovih, ki naj bi ju predvidoma odprli oktobra: Deos gradi dom za starejše v Črnučah, na Olmu pri Kopru pa bo novo enoto dobil ptujski dom upokojencev. Koprivnikar, ki je na problem podeljevanja koncesij brez zagotovil za financiranje zdravstvene nege opozarjal že lani, meni, da je zagotovilo ministra polovična rešitev in da bodo ponovili enako napako, saj bi morali normalne pogoje za delo omogočiti vsem domovom, ki so dobili koncesijo, njihovim uporabnikom pa zagotoviti pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in zakonodaje. V centru starejših v Notranjih Goricah so tako vsak mesec založili 64.000 evrov za zdravstveno nego, kar bi jih dolgoročno lahko pripeljalo v poslovne težave: »Država mora izpolnjevati svoje dolžnosti, sicer mora spremeniti pravice državljanov v zvezi z zdravjem in jih o tem obvestiti.« Zadnji javni razpis za podelitev koncesije za opravljanje institucionalnega varstva v domovih za starejše, ki ga je ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve objavilo februarja, je bil razveljavljen. Kot pravijo, letos novih razpisov za koncesije ne predvidevajo.

Še brez zakona 
o dolgotrajni oskrbi

Koprivnikar še poudarja, da se naša država prepočasi odziva na vse hitrejše spremembe. Še vedno namreč nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi in negi, ki ga je denimo Nemčija sprejela že leta 1995. Pri nas trenutno obstajajo tri različice: prvo je pripravila prejšnja vlada, drugo skupnost socialnih zavodov in tretjo zveza društev upokojencev; sedanji minister za delo jim je naložil, naj svoje predloge uskladijo in pripravijo skupno različico. Z zakonom bi opredelili pojem zdravstvene nege, ki zadeva tako uporabnike na domu kot v domovih, negovalnih bolnišnicah itn. Socialni in zdravstveni del oskrbe se zdaj na silo ločuje, uporabnik pa potrebuje oba, zato bi ju morali poenotiti, saj se močno prepletata. S tem bi nastale tudi možnosti za poenotenje cen za isto storitev – zdaj so namreč različne v domovih, bolnišnicah, zdraviliščih itn. Število starejših, ki bi mesto v domu potrebovali takoj, zelo hitro upada, tudi v Ljubljani.

V domovih 19.576 mest

Po podatkih skupnosti socialnih zavodov je v Sloveniji 19.576 mest v 96 domovih in posebnih zavodih na 116 lokacijah. Od tega je v 56 javnih domovih za starejše 13.816 mest na 71 lokacijah. V 36 zasebnih domovih s koncesijo pa je 4214 mest na 36 lokacijah. Še 1546 mest je v petih posebnih zavodih za odrasle na sedmih lokacijah. Trenutno je v njih 43 prostih mest. Samo v Ljubljani danes deluje osem domov za starejše s skupaj 2134 posteljami. Ustanovitelj šestih je država, dva, na Trnovem, pa sta v zasebni lasti in imata koncesijo za opravljanje dejavnosti. Še brez zakona o dolgotrajni oskrbi

Slovenska država se prepočasi odziva na vse hitrejše spremembe, ugotavlja Koprivnikar. Še vedno namreč nimamo zakona o dolgotrajni oskrbi in negi, ki ga je denimo Nemčija sprejela že leta 1995. Pri nas trenutno obstajajo tri različice: prvo je pripravila prejšnja vlada, drugo SSZS in tretjo Zveza društev upokojencev Slovenije; sedanji minister za delo jim je naložil, naj svoje predloge uskladijo in pripravijo skupno različico. Z zakonom bi opredelili pojem zdravstvene nege, ki zadeva tako uporabnike na domu kot v domovih, negovalnih bolnišnicah itn. Socialni in zdravstveni del oskrbe se zdaj na silo ločuje, uporabnik pa potrebuje oba, zato bi ju morali poenotiti, saj se močno prepletata. S tem bi nastale tudi možnosti za poenotenje cen za isto storitev – zdaj so namreč različne v domovih, bolnišnicah, zdraviliščih itn.