Če čistilna naprava ne deluje dobro, je slabše, kot da je ne bi bilo

Ljubljana – Leto po začetku akcije Očistimo vode so njeni pobudniki iz Društva za vodne aktivnosti Drava ter soorganizatorji – člani Društva Ekologi brez meja in Društva gibanje za trajnostni razvoj Slovenije TRS – predstavili rezultate popisa izpustov neočiščenih odpadnih vod, ki onesnažujejo površinske vodotoke in podtalnico v Sloveniji. V interaktivni zemljevid so vnesli okoli 64 črnih točk.

Izpusti neočiščenih odpadnih voda so razporejeni po vsej državi, najbolj pa so zgoščeni na območju Maribora ter Vrhnike in Borovnice. Največji delež izpustov so neočiščene komunalne odpadne vode. Razlogi zanje se v grobem delijo v tri kategorije, pravi koordinator akcije ekotoksikolog Boris Kolar. Ponekod se komunalne odpadne vode zlivajo v vodotoke, ker na območju ni čistilnih naprav (Gornja Radgona) oziroma te ne zagotavljajo zahtevanega odstotka čiščenja. Na Vrhniki se zaradi čistilne naprave, ki ne zagotavlja biološke stopnje čiščenja komunalne odpadne vode, v Ljubljanico izliva velika količina zelo umazane vode.

V drugo kategorijo spadajo dobro delujoče čistilne naprave, vendar pomemben del odpadnih voda z območja, ki ga pokrivajo, še vedno ne priteka nanje. Tako je v Mariboru, kje se komunalne odpadne vode na večih točkah izlivajo v Dravo. »Eden najbolj drastičnih primerov je odvajanje odpadne vode v odprt kanal, ki je bil nekoč potok skozi krajinski park Stražunski gozd,« pojasnjuje Kolar.

Tretji razlog za izpuste komunalnih odpadnih vod so slabo delujoče manjše čistilne naprave. Učinkovitost čistilne naprave v Radencih je »mizerna«, zato z nje v Muro odteče praktično neočiščena voda. »Slabo delujoče čistilne naprave, ki so v poletni vročini brez nadzora in odpovedo, so večja grožnja okolju, kot če jih ne bi bilo,« opozarja Kolar. To še posebej velja za kras.

Če se temu onesnaženju pridruži še pritisk kmetovalcev, ki poleti prav tako trpijo sušo, prihaja do zastrupitev in zadušitev življenja v vodotokih. Vsako leto je dolvodno od izpustov čistilnih naprav okoli pet večjih pomorov rib.

Drugi najpogostejši viri izpustov odpadnih voda v vodotoke so izcedne vode iz deponij. Običajno gre za neurejene deponije živalskega gnoja iz kmetijskih obratov. V Spodnji Ložnici je na prostem deponija kurjega gnoja, iz katere se ta izceja neposredno v podtalnico in jo obremenjuje z nitrati. Izpustov odpadnih industrijskih voda so udeleženci akcije zabeležili relativno malo. Eden je pri tovarni Količevo karton, drugi na Pobrežju, kjer v bližini dvoetažnega mostu v Dravo teče bela voda; nad izpustom je kompleks Ljubljanskih mlekarn. Pri kraju Studenec pa podzemlje slovenskega krasa onesnažuje površinski iztok komunalne odpadne vode in gnojevke iz gnojišča živalske farme.

Pobudniki akcije so o ugotovitvah obvestili župane in pristojne območne enote inšpektorata za kmetijstvo in okolje ter jih pozvali k ukrepanju, vendar so naleteli na skoraj popolno neodzivnost. Čeprav občine v zadnjem času intenzivno gradijo kanalizacijsko omrežje in pridobivajo sredstva za postavitev čistilnih naprav, se je od vstopa v EU delež neočiščenih odpadnih vod, ki tečejo v naše vodotoke, zmanjšal le za malenkost, s 36 na 33 odstotkov. To nas bolj približuje Bolgariji, kjer skozi čistilne naprave teče le polovica odpadnih voda, kot Nizozemski, kjer je ta delež 99-odstoten. Do leta 2017.

»Imamo pravico do pitne vode, pa tudi pravico do odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih vod. Navsezadnje za to tudi plačujemo,« meni Kolar.