Če je bila Anna Frank zaprta v hiši dve leti, bomo pa tudi mi zdržali dva tedna

Dobili smo novo, tretjo vlado Janeza Janše. Naše življenje bo odslej nekaj časa drugačno, pa ne zaradi politike. Številni bomo svoje delo opravljali na daljavo, tudi učenje se bo preselilo na splet. »Že več kot 20 let se ukvarjamo s študijem na daljavo – leta 1999 so prvi naši študenti sodelovali v projektnem študiju, ki ga vodi Univerza v Stanfordu. Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo sodeluje v evropskem magistrskem študiju, ki se za polovico študentov izvaja na drugi strani Evrope po internetu. Zato smo v ponedeljek popolnoma tekoče iz predavalnic preskočili na videokonferenčne sisteme. Ker učim predmete, povezane z informatiko, je to v resnici celo dobrodošla dodatna izkušnja,« pravi Žiga Turk, profesor, analitik in nekdanji politik.
 

Kako je delovala vlada Marjana Šarca, so upravljavci države obvladovali razmere pri omejevanju širjenja koronavirusa?

Ves Zahod je virus vzel razmeroma zlahka, z nekakšnim podcenjevanjem in zanikanjem resnosti položaja. Veliko ljudi – s politiki vred – kratko malo ni moglo verjeti, da se lahko kaj takega zgodi tudi nam. Nekaj je bilo tudi belskega napuha. Tolažili so se, da je Kitajska država tretjega sveta s slabšimi prehrambnimi in higienskimi navadami. Kar je neumnost. Imam nekaj kolegov na Kitajskem, zato sem stvari spremljal malce bolj od blizu in mi je bilo že dolgo jasno, da je zadeva izjemno resna. Tam so vse zaprli v stanovanja, prepovedano je bilo oditi na ulico, nam so pa razlagali, da je vse O. K., če si umivamo roke!? Kot da Kitajci ne bi poznali mila.

Ko se je zgodilo v Italiji, so se spet tolažili, da je to zaradi njihovega načina objemanja in pozdravljanja. Ljudje tudi nismo navajeni na eksponentne pojave, ko nekaj narašča čedalje hitreje, ko se število primerov vsakih nekaj dni podvoji. Kdor podcenjuje hitrost slabšanja položaja, je z ukrepi vedno v zaostanku. Ne morem se znebiti občutka, da so tako Šarčevo vlado kot Donalda Trumpa šele »paničarji« na družbenih omrežjih prisilili v odločnejše ukrepanje. Paničarje dajem seveda v narekovaje, covid-19 si zasluži nekaj strahospoštovanja. In če malo panike ljudi pripravi, da se držijo bolj sami zase, bo to samo dobro.
 

Po twitterju ste sredi tedna ljudi pozvali, naj ostanemo doma. Mikrobiolog Gorazd Pretnar je že pred dnevi zaman pozival vlado, naj podaljša počitnice in naj ostanejo tisti, ki so smučali v Italiji, doma.

Ja. Jaz sem bil eden od teh, ki so širili »paniko«. Demonstrativno se z ljudmi nisem rokoval od sredine februarja. Niti ne toliko zato, ker bi pričakoval, da so okuženi, ampak da bi okolici dopovedal, da to pač ni samo še ena gripa. In povem vam, dosti težje je demonstrativno zavrniti ponujeno roko kot pa igrati junaka in kot znak svojega poguma objeti TV-voditeljico.



Pomembno je, da se ukrepa čim prej. Če bi šole zaprli, ko je bila izjemno majhna verjetnost, da so otroci okuženi, bi jih lahko varovali stari starši. Zdaj je to težje. Bojim se tudi, da so smučarje med zdravniki našli prej kot smučarje med tistimi poklici, ki niso tako blizu ljudem. V vsakem primeru bo treba državo zapreti za nekaj tednov. Če bi to naredili prej, bi bilo žrtev manj.
 

Bo Janševa vlada bolje obvladala razmere? Ocenili ste, da je ta ekipa kompetentnejša, ampak tudi v njej ni ljudi z izkušnjami vodenja, ministrovanja.

Janševa vlada bo podedovala položaj, ki je nastal zaradi nabrane zamude. Šarec je imel priložnost, da bi se ga spomnili po tem, da je z drakonskimi ukrepi rešil državo, a se je odločil, da bo najbolj nepopularne ukrepe raje prepustil Janševi vladi. Jedro te vlade so izkušeni ministri, ki so bili dobri ministri v prejšnjih Janševih vladah, boljši ministri iz Šarčeve vlade in seveda nekaj novincev, vendar ne na kritičnih položajih.

Vlada je daleč kompetentnejša od Šarčeve. Slišal sem kritike, da to ni neki dream team, ampak sprašujem se, ali je res vlada, sestavljena iz doktorjev znanosti in strokovnjakov, boljša. Mislim, da je bolje, da se s politiko ukvarjajo politiki, kot pa ljubitelji in navijači od zunaj. Smo pa popolnoma zavozili politični ekosistem, ki sposobnih ljudi ni zmožen motivirati, da bi se ukvarjali s politiko. To je povezano tako z volilnim sistemom, ki je zanič, kot tudi s financiranjem strank, ki je skopuško. Kot da bi hoteli imeti demokracijo samo na papirju, v resnici pa bi se nad večstrankarskim sistemom zmrdovali in ga temu primerno financirali.
 

Ste spremljali zaslišanja kandidatov za ministre, kdo vas je pozitivno presenetil, kdo morda razočaral?

Od te vlade ne pričakujem velikih besed, tudi ne, da bo z rdečo cunjo mahala z reformami. Koalicijska pogodba je polna razmeroma majhnih, pragmatičnih ukrepov, s katerimi bi državo lahko naredili bolj prijazno in učinkovito. Zdi se mi, da se je tudi Janša naučil, da v tej državi, ob tem razmerju sil tako v politiki kot v vseh drugih centrih moči neki hitri in odločni koraki v prihodnost niso možni. In da bo šla zadeva naprej na pot gradualizma, ki jo je začrtal Drnovšek. Bolje počasi v pravo smer kot pa zastoj zaradi politične krize ali pa nazadovanje zaradi podkupovanja koalicijske Levice.

Veliko pričakujem od ministra Vizjaka. Prevzema področje, ki je glavna zavora, da v Sloveniji ni mogoče v realnem času v karkoli investirati. Na dovoljenja in umeščanja v prostor se čaka nerazumno dolgo. Kot da bi bilo tam zaposlenih nekaj okoljskih aktivistov, ki bi nalašč ustavljali razvoj.

Precej pričakujem tudi od sošolca gradbenika Aleša Hojsa – na mejah bo več reda. Prijetno je presenetil novinec Jernej Vrtovec, ko je infrastrukturno ministrstvo predstavil kot ministrstvo, ki bo izpeljalo ozelenitev Slovenije. Kar je res. Na posodobitvi infrastrukture stoji in pade podnebno prestrukturiranje Slovenije. In strateško dobro bi bilo, da bi okoljsko temo krščanska demokracija vzela za svojo – v temelju je to namreč globoko konservativen projekt.

V Počivalšku bo v tej vladi gospodarstvo dobilo glasnejšega sogovornika, kot mu je bilo dovoljeno biti v vladi, ki jo je podpirala Levica. Tonin je bil pričakovano suveren. V normalnih razmerah bi si na mestu finančnega ministra želel bolj samostojnega in suverenega človeka, ampak glede na gašenje krize, ki prihaja, bo vladi uslužen blagajnik koristen. Anže Logar je dobil položaj, kjer se lahko razvije v prvovrstnega politika, Janša pa z njim dobi sposobnega adjutanta za zunanjepolitično področje. Simona Kustec je nakazala, da znanosti in šolstva ne bo obravnavala kulturnobojniško.
 

Ta vlada ne bo imela sto dni miru, takoj se sooča s trojno krizo; če bomo omejili širjenje okužbe, bomo morda preprečili kolaps zdravstvenega sistema in to, da bo moralo zdravstveno osebje izbirati, komu bo pomagalo, komu pa ne ...

Ta vlada se bo srečala s trojno krizo – koronavirus, migranti in recesija. Razmere so idealne za scenarije doktrine šoka, kot jo je opisala Naomi Klein. Janša bo tukaj morda za hip v skušnjavi, ali ne bi krize izkoristil za nekaj hitrih, odločnih potez, ki so v krizi dopustne, in presekal kadrovsko, ideološko in organizacijsko tradicijo, ki se nam iz prejšnjega sistema vlečejo že trideset let.

Nekateri pravijo, da je škoda, če gre kriza neizkoriščeno mimo. Po drugi strani pa razmerje moči ne v parlamentu ne v vladi za kaj takega ni primerno. Tudi zaradi vztrajanja Nove Slovenije Janševa SDS v vladi nima večine, ki bi mu glede na številčnost poslanskih skupin pripadala. V običajnih razmerah to ne pomeni nič, v kriznih pa vse. Druga pot, ki jo trojna kriza ponuja Janši, pa je, da se pozicionira kot tisti, ki v krizi poveže vse dobronamerne sile – ki ponudi roko čez hodnik, ki loči pozicijo in opozicijo. Da v primeru, če bi se zadeve zdravstveno, varnostno ali ekonomsko izjemno zaostrile, mesto v vladi ponudi tudi SD in Šarcu.

Če se mu uspe pozicionirati kot pragmatičnemu, povezovalnemu politiku, ki je hkrati tudi sposoben organizator in operativec, bo koalicijsko vlado lahko vodil do leta 2030. Petnajstih odstotkov skrajnih levičarjev pa nikoli ne bo prepričal. A čeprav ima teh petnajst odstotkov neverjeten vpliv v medijih, bi Janša, če bi obrnil ploščo, lahko postal za šestdeset odstotkov volivcev povsem sprejemljiv predsednik vlade. Skratka, prepričati mora normalnega, sredinskega volivca, da ni črni mož, kot mu pravijo v kolumnah. Dve leti časa ima.
 

Te dni se mora spremeniti naš način življenja, kar je s sociološkega in psihološkega vidika težko.

Neki tviteraš je zapisal, da če je bila Anna Frank zaprta v hiši dve leti, bomo pa tudi mi zdržali dva tedna. Vprašanje je, kako ljudem dopovedati, naj nehajo zadevo jemati zlahka. Še v nedeljo sem bil čudak, ko se na TV nisem hotel rokovati, danes se o tem končno govori v glavnih medijih. Prepozno.


 

Gospodarske posledice koronavirusa nas bodo močno prizadele – padci na borzah so hudi, bodo paketi pomoči preprečili množične stečaje?

Ta kriza je črni labod. Osnovni parametri svetovnega gospodarstva pred njo so bili solidni. Z odločnim ukrepanjem centralnih bank in pametnim ukrepanjem vlad se lahko stvari hitro vrnejo na predkoronsko raven. Ljudje bodo želeli nadomestiti, kar so zamudili zaradi epidemije. Kakšnemu stečaju podjetja, ki je bilo že tako ali tako na meji, pa se ne bo mogoče izogniti. Kar je tudi dobro, ker ga bo nadomestilo boljše. Bo pa kriza zadala udarec slepi veri v globalizacijo in Evropsko unijo, države bodo bolj premislile o tem, da je strateške stvari treba imeti doma. Bolj kot poteze ZDA skrbijo poteze članic EU, ki znotraj Unije prepovedujejo izvoz nujnih stvari. Če EU ni unija za slabe čase, tudi za dobre ne bo dolgo.


 

Je demokracija v Sloveniji po nastopu Janševe vlade ogrožena, je ogrožena pravna država, spoštovanje drugačnih, je mogoče, da bi postali država z nadzorovanimi mediji, ogroženo akademsko svobodo?

Glede na to, koliko ena politična opcija obvladuje podsisteme, smo mi že Madžarska. Morda celo bolj madžarska od Madžarske. Slovenija je na Economistovem indeksu demokracije najbolje kotirala v času 2004–2008, ko je vlado vodil Janša. Potem je šlo samo še navzdol. Je pa verjetno, da bo skrajna levica poskušala v ta orbanovski stereotip strpati vsak še tako nedolžen ukrep nove vlade. Vsak poseg v tranzicijsko podedovane privilegije bo predstavljen kot napad na neodvisnost.



Ampak kot rečeno, ne pričakujem, da bo tega veliko, niti da bo grobo, bo pa napihnjeno čez vsako mero. Posebnega smisla ukvarjanje s tem nima. Petnajst odstotkov skrajnežev bo imelo težave tudi s tem, če bo Janša povedal, koliko je ura. Kot rečeno, pa odločajo volivci, ki niso do skrajnosti spolitizirani. In tem se zdi, da je čas, da Slovenija dobi vlado, ki bo kolikor toliko resno vladala.
 

Katera stranka je šibki člen te vlade?

Mehki trebuh je SMC. Aktivistični novinarji jih že kličejo na zagovor zaradi bolj »desnih« obljub iz koalicijske pogodbe. Če bodo zadržali konstruktivno, levosredinsko držo in držali vlado v polju tehnokratskih rešitev, ki so splošno razumljene kot koristne, lahko posežejo v bazen volivcev nekdanje LDS in postanejo glavna levosredinska stranka. Sploh ker je v uspešni vladi laže biti uspešna stranka kot v neuspešni. Opozicija je do strank brez jasne ideologije, brez idealistov, ki so tam zaradi ideologije, precej kruta. Zakaj bi ljudje podpirali neko mišmaš stranko, če jim ne more ponuditi ne smisla življenja ne služb in privilegijev.
 

Kolega Janez Markeš je zapisal, da čaka NSi v vladi le vloga ozaveščenega ministranta – lahko tri stranke koalicije preprečijo, da bi jih SDS »pojedla«?

Prepričan sem, da SMC in Desus ne bosta na jedilniku. Bilo bi popolnoma nepremišljeno uničevati stranke, ki so potencialne koalicijske partnerice. Nasprotno, interes je, da se okrepijo na račun podobnih strank, ki so v opoziciji in se še kar niso mogle posloviti od doktrine antijanšizma. Glede Desusa ne vem, ali se ni koncept upokojenske stranke izpel. Ampak pozicija olajšuje preživetje. SMC ima nišo kot tista levosredinska stranka, ki ni zakleti sovražnik kapitalizma.

Gospod Markeš še razmišlja v kategorijah, po katerih se Slovenija deli na za in proti Janši. Ta delitev je trajala petnajst let in je razvojno povsem neperspektivna. Morda se komu politično obnese, je pa tu krivda za razvojno zaostajanje Slovenije. Ne v tem, da Janša ni ves ta čas vladal, ampak v tem, da se politika ukvarja samo s tem, kako to preprečiti. Nova Slovenija mora najti svoj prostor – kategorično vztrajanje na nekaterih konservativnih in zelenih položajih ji odpira priložnost, da se diferencira tako od SDS kot od SMC.
 

Kaj bo z levico oziroma sredino v opoziciji, so se sposobni konsolidirati, povezati v močan, enoten blok?

Opozicija je idejno zelo nehomogena. Povezuje jih pravzaprav samo Janša. Če se ta ne izkaže za tak bavbav, kot so ga slikali, jih ne povezuje nič več. In še ena relativna zmaga je SDS na široko odprta. Tokrat s polno čakalnico potencialnih partnerjev. Vse je odvisno od tega, ali bo šel Janša po Drnovškovih ali Orbánovih stopinjah. Razmere se mi zdijo take, da bo šel po Drnovškovih, z Orbánom pa potegnil pri evropskih temah in tako EPP držal desno od levice.