Tiskane izdaje
Pretekle vlade, ki so bile odgovorne za uvajanje bolonjske reforme, namreč niso uredile odnosa med državo in univerzami, niso opredelile razmerij med univerzami in njihovimi članicami, niso poskušale premostiti vse globljega prepada med naravoslovjem in družboslovjem, predvsem pa niso prilagodile sistema financiranja visokega šolstva, da bi tako radikalno prenovo sploh omogočal. Fakultete, ki so se odločile prenoviti študijske programe, razpisati nove smeri in tvegati s hitrim uvajanjem reforme, so zato hitro ugotovile, da je bolonjski študij zanje bistveno dražji od predbolonjskega, saj so njegovi zagovorniki obljubili več študijskih programov, raziskovalno delo, povezovanje s prakso, pouk v manjših skupinah in več mednarodnega sodelovanja. Ker pa se je delež denarja, ki ga je država namenjala visokemu šolstvu, v zadnjih letih realno zmanjševal, so morale številne fakultete med uvajanjem reforme dodatno obremeniti svoje zaposlene, ker niso imele denarja za zaposlovanje novih asistentov, raziskovalcev in profesorjev.
Zaradi povečanih pedagoških obremenitev in spremenjenih habilitacijskih meril so zaposleni na fakultetah (predvsem družboslovnih in humanističnih) vse teže dosegali zahtevane strokovne objave in pridobivali raziskovalne projekte, kar je še poslabšalo finančno stanje njihovih matičnih fakultet. Te so bile zato prisiljene povečevati število vpisanih študentov, da bi od države pridobile več denarja, kar je še bolj stopnjevalo pedagoške obremenitve na zaposlene ter fakultete spodbudilo k nižanju vpisnih in študijskih meril - celo na magistrskem in doktorskem študiju, na kar je nedavno v Dnevnikovem Objektivu opozoril profesor Anton Kramberger. Ti dogodki niso prizadeli le številnih študentov, ki še danes ne vedo, kakšna bo usoda programov, na katere so se vpisali, ampak tudi mlade zaposlene na fakultetah, saj postaja zanje akademska kariera vse manj privlačna poklicna izbira.
Anton Grizold, dekan ljubljanske fakultete za družbene vede (FDV), se omenjenih težav zelo dobro zaveda, saj so se na FDV bolonjske reforme lotili med prvimi, zato jim je uspelo do danes dobro spoznati njene finančne in kadrovske posledice. Poleg tega so FDV prizadela tudi habilitacijska in raziskovalno-projektna merila, ki naj bi bila bistveno prijaznejša do naravoslovnih in tehničnih raziskovalcev, ter novoustanovljene javne in zasebne visokošolske ustanove, ki so ponudile nekatere podobne študijske programe. Kljub temu Grizold raje govori o »izzivih« kot o »problemih«, v njegovo previdno govorico pa le redko uide jasna kritika ali konkretnejši predlog, kako izboljšati razmere v slovenskem visokem šolstvu.
Na FDV ste bolonjsko reformo v nasprotju z večino drugih članic ljubljanske univerze vzeli zelo zares. Uvajati ste jo začeli med prvimi, pripravili ste veliko novih študijskih programov in prenovili stare, vpisali prve študente ... Kljub temu pa ste lani v tedniku Mag opozorili, da bo moral novi visokošolski minister Gregor Golobič nujno rešiti »ključni strateški problem razvoja visokošolskega študija v Sloveniji, ki je nastal kot posledica uvedbe bolonjske reforme«. Kakšen ključen strateški problem ste imeli v mislih?
Največji problem je nastal, ker se na reformo nismo ustrezno pripravili in se je nismo primerno lotili. Pri pripravi bolonjske reforme ni bilo jasnega dogovora med državo in univerzo, kako reformo sploh izvajati. Manjkal je časovni in finančni okvir, zato smo bile fakultete pri prenovi in uvajanju novih študijskih programov prepuščene same sebi. FDV je ena izmed prvih članic Univerze v Ljubljani, ki je začela izvajati resno bolonjsko reformo, zato se nam je uspelo do danes marsikaj naučiti. Ker smo sproti pridobivali mnenja študentov in izvajalcev, pa smo nekatere stvari, ki so se izkazale na nedosledne in nedodelane, tudi popravili.
Denimo?
Ponavljanje snovi pri različnih predmetih, preveliko obremenjenost študentov pri posameznih predmetih, razdrobljenost predmetov ... Vendar pa moram poudariti, da je bolonjska reforma prinesla tudi marsikaj dobrega. Prisilila nas je, da aktualiziramo predmete in učne snovi, kar je bilo prej skoraj nemogoče, ker si takoj trčil ob avtonomijo profesorjev. Uvedli smo aktivnejše oblike dela v predavalnice, povezali učno snov s prakso, se povezali z drugimi fakultetami in spodbudili mednarodno izmenjavo študentov in profesorjev.
Kako pa ste rešili finančne in organizacijske zagate? Na FDV ste vzporedno izvajali tako bolonjski kot predbolonjski študij, zaposleni so morali opravljati vse več pedagoškega dela, materialni stroški so narasli, dodanega denarja in ljudi ni bilo ...
Izvajati tako radikalno reformo, kot je prenova programov študija, in se hkrati boriti za finančno preživetje ... (daljši premislek), to je neobičajna situacija, ki poraja veliko problemov in izzivov.
Kakšnih?
Ker država ni ustrezno uredila financiranja bolonjskega študija, se kot fakulteta srečujemo z različnimi oblikami finančnih minusov, saj smo morali v neki fazi vzporedno izvajati stare programe in uvajati nove, pri tem pa še motivirati profesorje in asistente, naj potrpijo, dokler se zadeve ne umirijo. Če je cilj reforme v resnici dvig kakovosti študija in izboljšanje ravni znanja, kar je za dvomilijonsko skupnost nujno, smo se je zelo nerodno lotili.
Ali se tega niste zavedali že pred uvajanjem reforme? Fakultete, ki so z uvajanjem bolonjskega študija počakale, danes nimajo tako hudih finančnih in kadrovskih težav.
Kolikor vem, ima ljubljanska univerza še veliko upravičenih zahtevkov do ministrstva za visoko šolstvo, saj so ji bila dodatna sredstva z uredbami obljubljena že pred leti, a jih ministrstvo doslej še ni izplačalo. Na ta denar smo fakultete pri načrtovanju bolonjskega študija zagotovo vsaj potihem računale. Ker pa tega denarja kljub prizadevanjem rektorata in rektorice prof. dr. Andreje Kocijančič nismo dobili, je danes stanje takšno, kakršno je. Kot dekan te nejasnosti zelo občutim, saj še danes ne vem, kako se bo financiral podiplomski bolonjski študij, v katerega se letos vpisujejo študenti. V takih razmerah je skoraj nemogoče načrtovati tekoče študijsko leto, med študenti se povečujeta negotovost in slaba volja, nekateri pedagoški delavci, na katerih temelji fakulteta, pa so se znašli v hudih osebnih stiskah.
Ker ne vedo, ali bodo v prihodnjem študijskem letu sploh obdržali službo?
V javnosti še vedno prevladuje vtis, da zaposleni na fakultetah živimo zelo udobno življenje z varno, skoraj nedotakljivo službo, prilagodljivimi urniki, dobro plačo in nizkimi delovnimi obremenitvami. Vse to že dolgo ne drži več. Plače univerzitetnih učiteljev so se v zadnjih letih realno zmanjševale, pogodbe o zaposlitvi se mlajšim podaljšujejo za največ pet let, poleg tega so visokošolski delavci verjetno edini, ki iz leta v leto ne vedo, ali bo njihova plača stoodstotna, saj je to odvisno od izvajanja študijskih programov, vpisa študentov in nepredvidljive delitve denarja znotraj univerze ali fakultete. Hkrati se njihovo delo vse bolj birokratizira, slovenski družboslovci pa smo preobremenjeni tudi kot raziskovalci, saj moramo poleg pedagoškega opravljati še znanstvenoraziskovalno delo in svoje rezultate tudi objavljati.
Veliko v primerjavi s kom? Med pedagoškim, raziskovalnim, projektnim in birokratskim delom morajo krmariti tudi vaši tuji akademski kolegi.
Seveda tudi naši tuji kolegi veliko delajo, vendar je vsaj v državnih univerzah zelo natančno določeno, koliko pedagoškega in koliko raziskovalnega dela morajo opraviti. Ker morajo raziskovalci običajno objaviti po en članek na leto ali dve, se lahko posvetijo raziskovalnemu delu. Ker imajo čas opraviti kakovostne raziskave, so njihovi članki zanimivi tudi za ugledne tuje revije, ki jih pri nas tako radi poudarjamo. Naši raziskovalci pa morajo objavljati množično, saj je v Sloveniji še vedno zakoreninjena logika, da je količina pomembnejša od kakovosti. Številni tuji kolegi in kolegice se čudijo, ko vidijo, da imamo v Sloveniji družboslovci tudi po več kot deset strokovnih objav na leto. V to smo prisiljeni, ker so taka merila. Brez objav pač ni raziskovalnih programov in projektov, brez projektov ne moreš pridobiti mladih raziskovalcev, hkrati si brez projektov tudi ustavljen v svojem strokovnem razvoju, zaradi česar posredno trpi razvoj stroke v nekem okolju.
Več v Sobotni prilogi Dela
