»Če si tiho, nosiš del krivde za vse, kar se dogaja«

Dr. Erik Brecelj je kirurg. Zaposlen je na Onkološkem inštitutu (OI). Širši javnosti je postal znan zaradi odprtega pisma o agoniji na OI, ki je v medije prišlo spomladi 2006. Od takrat je za mnoge junak. A ne za vse. Na uredništvo Sobotne priloge je prišel na nedeljski večer, naravnost iz Ajdovščine oziroma Šturij, od koder je doma. In kjer se včasih celo spočije. Pravi, da mu je najlepše biti v operacijski: »Tam lahko v miru delam, nihče me ne sme motiti. Operirati zame ne pomeni biti v stresni situaciji. Stres je vse drugo okrog kirurgije. Stresno je delati v tako kaotičnem zdravstvu.«

Dan pozneje je ob pol desetih zjutraj operiral prvega pacienta v tistem tednu. V operacijski so vrteli skladbo ameriške skupine Green Day. »Nekoč sem prinesel Beneške fante, pa moj izbor ni bil deležen ovacij. Potem sem poskusil z italijanskim rokerjem Vascom Rossijem. Podoben razplet. Zdaj izbiro prepuščam inštrumentarkam. Imajo kar srečno roko ...«

Gre za vaš prvi časnikarski intervju po volitvah. Zdaj lahko poveste, katera stranka vas je pred volitvami vabila k sodelovanju?

Socialni demokrati. In sicer z namenom, da bi sodeloval pri pisanju programa na zdravstvenem področju.

Ste odklonili?

Sem. S tem, da bi se priključil katerikoli od političnih strank, sem pri sebi dokončno razčistil že v študentskih časih. Po drugi strani pa mi je jasno, da politika zahteva celega človeka. Življenje sem posvetil medicini.

Koliko ste stari?

Devetintrideset.

Kaj bi odgovorili, če bi vas v prihodnosti povabili, da postanete minister za zdravje?

V zvezi z medicino me zanima samo kirurgija. Ne glede na to, da so vse peripetije, ki so se v zvezi z mano in Onkološkim inštitutom dogajale, pripeljale do posledic, ki so samo ovirale moje delo na kirurgiji. Morda se bom čez leta medicine naveličal. Toda ta trenutek bi to, da se ji odrečem, pomenilo samo eno: kazen.

Se medicinec sploh lahko naveliča medicine?

Ko gledam kolege kirurge, in to odlične kirurge, vidim, da se nekateri, čeprav vrhunski v svojem delu, naveličajo. Žal mi je, da je tako. Seveda me je strah, da bi se to zgodilo tudi meni. Vedno je prisoten. Pomenil bi tudi neke vrste razočaranje nad vsem, kar sem v življenju dosegel doslej.

Menda vas minister za zdravje Borut Miklavčič čez nekaj dni pričakuje na pogovoru v svoji pisarni. O čem se bosta pogovarjala?

Ne vem, kaj bo želel slišati oziroma kaj ga bo zanimalo. Sedel sem že pri dr. Bručanu, gospe Mazej Kukovičevi. Vsakokrat je bilo to popolna izguba časa. Če pogledam nazaj, so bili ti sestanki pravzaprav namenjeni temu, da so me zasliševali.

O čem?

Hoteli so izvedeti, kaj imam v načrtu. In nekateri z Onkološkega inštituta, ki se ne strinjajo z mojimi stališči, so bili o teh pogovorih vedno zelo natančno obveščeni. Od zdravstvenih ministrov ne pričakujem dosti. Bi bil že res presenečen, da bi bilo zdaj kaj drugače. Miklavčič je sicer sposoben strokovnjak, za njim so leta izkušenj. Skratka, povedal mu bom, kar ga bo zanimalo.

Zakaj vam gre na smeh?

Kar tako. Občutek imam, da vas bom s tem intervjujem razočaral.

Živimo v času neartikulirane debate ...

Se strinjam. Večkrat poskušamo drug drugemu kaj dopovedati, pa ne naletimo na pričakovani odziv. Zdi se mi, da bi v svojem življenju precej več dosegel, če bi držal jezik za zobmi. Pa čeprav bi se zaradi tega zgodila kakšna katastrofa. Morda bi se morala zgoditi. Ljudje bi se hitreje streznili. Kar naprej sem preprečeval, da se ne bi dogajale slabe stvari. Morda sem jih nekaj celo preprečil. Toda zdaj vidim, da sem verjetno samo podaljšal agonijo Onkološkega inštituta. Včasih je res bolje molčati. Ljudje bi to bolje razumeli. Zato bom verjetno v prihodnje utihnil. Čeprav sem imel vedno poštene namene. Toda tisti, ki naj bi me razumeli, me niso hoteli razumeti ...

To verjetno sodi med bolezni naše dobe?

Se strinjam. Zadnje leto sem bil izrazito družbeno aktiven. Presenetilo me je, da so ljudje, ki so bili vzgajani tako, da bi morali razumeti sočloveka, ki naj bi imeli celo povečano mero empatije, pravzaprav hladni. Zdravniki bi zaradi narave svojega poklica morali razumeti človeka, njegove tegobe. Zato me je najbolj šokiralo to, da nekateri moji sodelavci in kolegi ne razumejo težav drugih. Ne bojijo se posledic, ki bi zaradi njihovega početja lahko doletele druge. So zaprti vase, brez sočutja. Sicer pa je najbolj razširjena bolezen zahodne civilizacije najverjetneje prav pomanjkanje sočutja. Vsakdo išče koristi samo zase. In mnogokrat gremo prek trupel, misleč, da to za družbo nima večjih posledic.

Individualizem je za mnoge eden pomembnejših dosežkov moderne civilizacije. Živimo v svetu, ki ljudem omogoča, da izberejo način življenja, zagovarjajo svoje poglede na svet ...

Seveda, ampak premalokrat se zavemo, da morda te smernice niso edina prava pot. Takšen odnos do življenja, do narave, kot ga živimo zdaj, bomo prej ali slej morali plačati.

Gre za tiste oblike sodobne družbe in kulture, ki pri človeku vzbujajo občutek izgube in propada - čeprav kar naprej ponavljamo, da se naša civilizacija »razvija«?

Posledice tega »razvoja« že plačujemo. Če vsako leto ne dosežemo pričakovane gospodarske rasti, se pojavi nezadovoljstvo. O onesnaževanju narave niti ne bom govoril. Mislim, da nam že vrača. Gospodarske rasti pa dolgo ne bo več. Proizvodnja pada. Morali bomo umiriti naše želje. Nihče ne ve, kaj nas čaka. In to je morda dobro. Tudi v Sloveniji, vsi ti menedžerski odkupi ... Saj je bilo logično, da se bo to enkrat moralo končati.

Pred časom ste uporabili izraz »tajkunizacija slovenskega zdravstva«. Kaj to pomeni?

Gre za filozofijo izkoristiti priložnost za vsako ceno: pridobivanje bogastva tako, da imate poznanstva v politiki, kar vam pomaga, da vam banka odobri kredite, tvoji zaposleni pa delajo za štiristo evrov na mesec. In odplačujejo tvoje kredite. To so postale želje marsikaterega Slovenca, tudi zaposlenih v zdravstvu, zdravnikov. Bilo je čutiti željo, da bi se te vrste privatizacija na nekaterih področjih zdravstva začela. Večina jih je seveda v te postopke šla korektno. Prepričan sem, da če ta hip ne bi bilo finančne krize in če bi banke še imele kredite na voljo, bi še marsikoga premamilo, da bi z zdravstvom hotel obogateti. Morda bi celo odkupil katero od osrednjih zdravstvenih ustanov in iz nje delal profit. Morda celo zdravil zdrave in ne hudo bolne.

Kako se recesija kaže v slovenskem zdravstvu?

Za zdaj se še ne kaže. Toda, kaj bo v prihodnosti? Če bodo sledila odpuščanja, bo denarja manj, tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ne bo dobival denarja. Potem se bo postavilo vprašanje, koliko denarja bomo še lahko porabili za zdravstvo, kako bo s plačami, ali se bodo res dvigovale ...

Novi plačni sistem je šel na roko zdravnikom.

Ja, je. Toda, ali se bodo plače res dvigovale? Bo ostalo kaj denarja? V zdravstvu ponikne toliko denarja, da če bi racionalizirali poslovanje in nabave, nas recesija še nekaj časa ne bi prizadela. Če pa bomo nadaljevali zdajšnji tempo zapravljanja denarja, bo zdravstvo klonilo. Udarilo bo zaposlene, plačni sistem, pa tudi samo ponudbo zdravljenja za bolnike. To bodo doživele vse države.

V enem od intervjujev ste potarnali, da nekateri kirurgi na onkologiji delajo tudi po šestnajst ur na dan in da bi bilo dobro, če bi vsi delali vsaj več kot štiri ure na dan. Se je v zvezi s tem ob uvedbi novega plačnega sistema kaj spremenilo?

Te stvari se spreminjajo zelo počasi. Vse je stvar organizacije. Marsikod je težje delati dve uri v neurejenih razmerah kot drugod osem ur v urejenih. Z novim plačnim sistemom se je spremenilo predvsem to, da so intenzivne veje medicine, na primer kirurgija in anesteziologija, nekoliko bolje plačane kot preostale. To se je skorajda moralo zgoditi, ker zanimanja za ta področja v medicini skorajda ni več oziroma ga je veliko manj kot takrat, ko sem jaz iskal službo. Prepričan sem, da je mogoče ovrednotiti delo vsakega zdravnika. Vprašanje pa je, ali tudi sami želimo, da se ta proces začne.

Ušlo vam je tudi, da so menda internisti mnenja, da so kirurgi zabiti. Kaj pa naj bi to pomenilo?

To je bil hec. Kirurgi veljamo med zdravniki - naj se zdaj malo prikupim internistom - za rokodelce, češ, naučimo se operirati, splošno medicinsko pa naj ne bi znali razmišljati.

Se po letih operacij sploh še kaj zgodi v vas, ko s skalpelom zarežete v pacientov trebuh?

Specialist kirurg sem od leta 2002. Če se samo spomnim svojih prvih šivov ... Takrat bi marsikdo rekel, da niti v sanjah ne bi mogel postati kirurg. Potem pa pridejo druge stvari. A treba je prebiti čustveno bariero.

Čustveno pregrado?

Strah pred ... Kirurgija je agresivna reč. Je v nasprotju s človeško naravo. Že kot študent sem se ji približeval s strahom. Vsako operacijo začnem s tremo. Če gre za zahtevno operacijo, za katero vem, da je ne bom zmogel sam, potrebujem pomoč kolegov. Še vedno se učim. Na nekatere operacije se pripravljam po ves teden. Razmišljam o njih, se zaradi njih zbujam sredi noči. Ko pa odprem trebuh, me je vedno strah. Če gre vse gladko, potem je nagrada neizmerna.

Kaj pa takrat, ko zašijete trebuh, ne da bi iz njega karkoli izrezali?

Takrat ... Ni je bolj grozne stvari v medicini od te, da je treba bolniku povedati, da nisi mogel nič storiti.

Kako jim poveste?

Precej neposredno. Navadno tako, da jim pojasnim, da se s kirurgijo ni dalo nič pomagati. Da bi lahko celo naredila več škode kot koristi. Nikoli jim ne lažem. A vsakokrat, ko sem pred tem, da stopim k pacientu s slabo novico, bi raje videl, da bi me kdo skloftal. Nekomu bi plačal, da to opravi namesto mene. Tak je naš posel. Bolniki velikokrat preveč pričakujejo od nas. Ne zavedajo se, da smo tudi mi omejeni. In kako jim uničiti zadnje upanje, ko ne vedo več, kaj je pred njimi? Konec in smrt? Nekateri potem še kaj vprašajo, drugi nič ...

Kakšen človek ste?

(smeh) Če citiram ženo, sem trmast, svojeglav, in prav uživam, če včasih počnem stvari proti toku. Všeč mi je, če včasih razmišljam po svoji pameti. Sicer pa ne odstopam bistveno od povprečja.

Ste med kolegi in nadrejenimi priljubljeni?

Med nadrejenimi nisem. Če bi se postavil v njihovo vlogo, zagotovo ni prijetno pod seboj imeti človeka, ki stvari počne tako, kot jih počnem jaz. Zato nisem priljubljen. Kar sem naredil, sem. Zato se tudi moj odnos z nadrejenimi v prihodnje ne bo spremenil.

Gre kolegom vaše izpostavljanje v javnosti na živce?

Nekaterim zelo. Na Onkološkem inštitutu imam poseben odnos do posameznih nadrejenih. Za vse afere, ki so prišle v javnost, je na inštitutu krivih le nekaj ljudi. Moja krivda ja samo toliko, da so prišle v javnost. Njihovo življenje bi zagotovo bilo veliko prijetnejše, če se nikoli ne bi srečali. Včasih kdo v šali reče, da je na onkologiji vse narobe. Če pa ne bi bilo Breclja, bi bilo vse krasno. Toda, na Onkološkem inštitutu je nekaj ljudi, na katerih mnenje dam ogromno. Če bi ugotovil, da sem jih razočaral, bi me to zelo potrlo. Sicer pa me ne zanima, kaj si drugi ljudje mislijo o meni.

Akademska kariera vas ne mika?

Imam znanstveni doktorat. Toda v slovenski medicini me predvsem moti slednje: da je za napredovanje pomembna samo akademska kariera, ne pa tudi strokovnost. Strokovno delo ni cenjeno. To pomeni, da tudi sami sebe ne cenimo. Zato sem vseskozi čutil odpor do tega, da bi postal kirurg, ki bi sicer imel učiteljski naziv, med kolegi pa ne bi bil kaj prida spoštovan. Sicer sam rinem v drugo skrajnost: da sem samo kirurg, kajti zagotovo bi moral nekaj časa posvetiti akademski karieri. Toda bolj problematično se mi zdi, da stroka ni cenjena.

V kakšnem smislu?

Na primer, na Onkološkem inštitutu ali na Kliničnem centru napišeš tri strokovne članke o nečem, kar ni neposredno povezano s tvojo stroko, in lahko postaneš visokošolski učitelj, kar je eden od pogojev za predstojnika. Lahko pa si izjemen strokovnjak, pa ne moreš postati predstojnik, če nimaš naziva visokošolskega učitelja. Posledica tega je, da svojega strokovnega dela ne znamo vrednotiti, ne znamo se vrednotiti med seboj, nagrajevati tiste, ki so odlični strokovnjaki, in na drugi strani vzeti nagrade tistim, ki so podpovprečni.

Z nagradami mislite na plače?

Tudi. Obenem govorim o spoštovanju.

Koliko znaša povprečna plača kirurga?

Z dežurstvi, pripravljenostjo in nadurami znaša moja plača okrog tri tisoč evrov. Seveda se dežurstva na onkologiji ne morejo primerjati s tistimi na urgenci. Mislim pa, da smo oboji enako plačani. Ta plača v tem času ni slaba. Kolegi se ne bodo strinjali z menoj, vem. Ne nazadnje, če izvzamem čvekanje, zaradi katerega lahko izgubim službo, je to relativno varna služba. Moti pa me, da je moja plača enaka kot kolegova, ki je vrhunski strokovnjak v evropskem merilu. Oziroma, razlika je zelo majhna. To je težava slovenskega zdravstva.

Kaj pomeni danes biti dober zdravnik?

Lestvica vrednot se je v tem pogledu spremenila. Ideal, koliko je kdo dober, je včasih tudi to, koliko denarja ima pod palcem ali kako dolga je njegova jahta. Ljudje danes bolj spoštujejo tiste, ki imajo več denarja. Imel sem ponudbe za veliko bolje plačane službe, pa jih nisem sprejel. Svojega dela zaradi boljše plače zagotovo ne bi opustil.

Zakaj niste sprejeli ponujenih ponudb? Prej bi dokončali gradnjo hiše v Ajdovščini.

(smeh) Ne vem, če bi jo. Pri meni ni težava samo v denarju.

Pred časom ste spregovorili o tem, kako sestavljate seznam bolnikov za operativni poseg. Prednost dajete mlajšim, tistim z majhnimi otroki ...

Vedno dajem prednost mlajšim. Zvenelo bo nepravično do drugih, toda veliko bolj se mi smili nekdo, ki ima to smolo, da pri tridesetih zboli. Ne nazadnje pa priznam, da je vrstni red odvisen tudi od tega, kako kdo pritiska name. Če se mi kdo zjoče v ambulanti, nisem neobčutljiv ... Ko ljudje dobijo diagnozo raka, se jim sesuje svet. Vsak se s tem spopada, kot ve in zna. Večini svetujem, da lahko počakajo nekaj tednov. Mislim, da je koristno, da se, preden začnemo zdravljenje, soočijo z boleznijo. Če ženske, ki imajo raka na dojkah, operiram čez nekaj tednov, pridejo na zdravljenje psihično pripravljene, drugače sprejmejo bolezen. Imam primer žensk, ki sem jih operiral nekaj dni po postavljeni diagnozi, ki so zbegano tekale od enega zdravnika k drugemu ... To je težko pojasniti. Tudi sam verjetno ne zmorem razumeti svojih pacientov. Imam nekaj bolnic, ki pišejo knjige o tem, kako so doživljale svojo bolezen in zdravljenje. Ko sem ob neki priložnosti bral njihove zapiske, sem ugotovil, da jih pravzaprav ne razumem.

Hm!?

Človek mora vzpostaviti distanco do vsega, kar se mu dogaja. Če bi dovolil, da mi vse preveč seže do srca, bi se sesul. Nekaj sočutja pa vseeno mora ostati. Ko sem se prebijal skozi liste, sem bil celo malce razočaran nad samim seboj.

Zakaj?

Operiram človeka, njegove duševnosti pa ne razumem. S čim vse se ti ljudje ukvarjajo. Videl sem, kako pozorno so motrili vsako mojo izgovorjeno besedo, moj pogled. Kako hitro lahko naredim napako in jih prizadenem. Gospa Mojca Vivod Zor pravkar išče založnika za svojo knjigo. Vse je podrobno popisala: kako je prišla skozi vrata moje ambulante, me zagledala za mizo, kako je poslušala, ko smo se zdravniki, medtem ko smo jo vozili v operacijsko dvorano, nekaj hecali. Vsaka malenkost lahko pacienta prizadene. Takrat se tega nisem zavedal. Ves postopek zdravljena je izjemno občutljiv. Zdravniki se tega pogosto ne zavedamo.

Kaj se je spremenilo v zadnjih dveh letih, odkar ste napisali odprto pismo javnosti o stanju na Onkološkem inštitutu?

Preselili smo se v novo stavbo. To je dobro. Iz Maribora se nam je pridružil kirurg prof. dr. Eldar M. Gadžijev. Od njega se učim. Veliko mi pomeni. Naleteli pa smo na nove težave, ki jih nismo pričakovali: napake pri gradnji, predvsem pa s sumljivimi posli. Mislil sem, da bo po aferi z operacijskimi mizami vsega konec. Daleč od tega.

Če bi bili šef Onkološkega inštituta, kaj bi spremenili?

Najprej bi morali končati to nesrečno gradnjo. Na žalost na marsikateri položaj na Onkološkem inštitutu lahko prideš samo tako, da se s tem ne ukvarjaš. To pomeni, da tisti, ki se s tem ne ukvarjajo, porabijo ogromno energije in časa za to, da prikrivajo grehe iz preteklosti. Ne ukvarjajo se niti s strokovnim delom niti z urejanjem strokovnega dela. Na vodilni položaj OI bi morala priti močna osebnost, ki bi to uredila. Celoten inštitut bi morali postaviti na novi organizacijski podlagi. Prav tako bi morali urediti odnose z ZZZS. Število bolnikov se povečuje, kadrovsko in organizacijsko pa inštitut temu ne sledi. Mati vseh afer pa so seveda nenavadni posli, o katerih še vedno ne vemo veliko. Ravno danes sem bral pogodbo o gradnji: garancija za fasado je dvajset let. To naj bi pomenilo, da bo treba dvajset let prikrivati, kaj je narobe s fasado. Po dvajsetih letih jim tako ne bo mar, vse bo plačal Onkološki inštitut. To je treba ustaviti. Če tega ne bomo naredili, bo ta institucija, če uporabim besede prof. dr. Auspergerjeve, izkrvavela. Tudi onkologija se bo razparcelirala po Sloveniji: nekaj bo vzel Maribor, nekaj se bo izvajalo po perifernih bolnišnicah - kar je sicer do neke mere prav -, Onkološki inštitut pa bo izgubljal moč in potencial.

Kdo bi lahko bila ta karizmatična osebnost, kot pravite?

Žal je tako, kot sem nekoč v neki oddaji rekel priznanemu ekonomistu, da za dva tisoč evrov ne za Onkološki inštitut ne za Klinični center pač ne bodo dobili pravega direktorja. Sami veste, kakšne plače imajo sposobni menedžerji. Pa mi je nasprotoval. Ko so kamere ugasnile, se je strinjal z menoj. Zato bi morali narediti reformo plačnega sistema samo za vodstvo. KC ima osem tisoč zaposlenih. Če si njihov direktor ali direktorica ne zasluži menedžerske plače, si je nihče ne. Takšna poteza bi obenem privabila sposobne ljudi na vodilna mesta. Kdo bo delal v bolnišnici, kjer je strahovito težko delati z zdravniki, ker smo trmasti in vse vemo ... Poleg tega je treba, če hočeš ostati na položaju direktorja, upoštevati ogromno različnih lobijev.

Katere?

Tiste, ki poslujejo z zdravstvom. Ki preprodajajo izdelke ...

O čem govorite?

O dobavah in gradnji. Gre za ljudi, ki imajo močne vezi s politiko. Človek, ki bi skušal presekati ta gordijski vozel, bi odletel.

Govorite o podjetjih, ki dobavljajo medicinsko opremo?

Ja, in ta podjetja morajo prodati opremo po čim višji ceni. In če jo prodajo dvakrat, trikrat dražje, kot so jo sami kupili, je to super zaslužek. Ko sem primerjal nekatere cene s sarajevskimi, so bile slovenske cene višje ... Tragika slovenskega zdravstva je v tem, da je bila določena funkcija dosegljiva samo, če si se šel igro politike. Zdajšnji minister te stvari dobro pozna. Ali bo v zvezi s tem kaj storil, pa bomo še videli. Tudi meni so nekoč hoteli podtakniti enega od takšnih nakupov. Podpisal naj bi nekaj, kar bi bilo nezakonito. In tako bi me imeli v šahu. Papirje bi lahko izročili kriminalistom in javnosti. Šlo je za umazan posel. Če bi kdaj prevzel mesto direktorja, bi zelo hitro obračunali z menoj. Preveč ljudi živi od Onkološkega inštituta. Govorimo o poslih, vrednih milijone evrov. Na ministrstvu za zdravje sem v prejšnjem mandatu videl primer, ko je moj kolega z razkritjem prevare znižal ceno projekta gradnje za sedemsto tisoč evrov, z dva milijona sto tisoč evrov na milijon štiristo tisoč, pa so se opravičevali, da je šlo za tipkarsko napako. In namesto da bi mu kdo bil hvaležen, so ga vrgli iz komisije za ponovni razpis ministrstva za zdravje. Na OI pa se je »po naključju« znašel v strokovnem nadzoru. Te stvari niso enostavne. V javnosti se ne pojavljam zaradi publicitete. Če se ne bi pojavljal, verjetno ne bi imel več službe oziroma ne bi bil več na OI. Če bi me vrgli iz službe sedaj, bi to dvignilo prah. Budno pazijo, kdaj bom storil kakšno napako. S tem, da so mi hoteli podtakniti ta nakup, bi se zagotovo izpolnil njihov načrt. Vem, da zveni paranoično, ampak tako je. Če zdravniki zahtevamo višje plače, potem bi bilo prav, da nečedne posle razčistimo. Veliko vemo o njih, pa smo tiho. Če si tiho, nosiš del krivde za vse, kar se dogaja. Da se zdravstvo sesuje, ne potrebujemo recesije.

Kakršna država, takšno zdravstvo?

Upam, da je država boljša. Ker če je organizacijsko v takšnem stanju, kot je zdravstvo, se nam slabo piše.

Torej živimo v dobri državi?

Bolj me je strah tega, v kakšni bomo šele živeli. Zame je lahko dobra, toda kaj pa naj reče človek, ki dobi štiristo evrov na mesec? Ti ljudje se ne pojavljajo na televiziji tako kot jaz. Noro pehanje za denarjem nas bo pokončalo. Gre za vprašanje, na katero bo odgovorila prihodnost. Tudi kapitalizem se nekje neha. Nekaj pa je jasno: življenje ne bo nikoli več lažje.

Ve zdravnik, ki mu skozi ordinacijo prihaja množica po značaju in usodi neponovljivih ljudi, zdravnik, ki reže bolno tkivo od živega mesa, o človeku kaj več kot drugi?

Ne. Kako malo vemo drug o drugem. Moral bi vedeti več. Pa ne vem. Morda sem zaradi svojega dela celo manj človeški od vseh drugih. Kdo bi vedel?

Iz Sobotne priloge!