Če želiš mirno in tiho življenje, pridi v Celje

Celje – »Večina kosovskih Albank ima nizko izobrazbo, nekatere so celo nepismene. Držijo se zase, težje se vključijo tudi v lastno, albansko družbo, če ni zraven nekoga znanega,« je o težavah žensk ene največjih narodnostnih skupnosti v Celju spregovorila Albanka Vera Haliti. Poleg Albancev v mestu živijo še Bosanci, Kitajci, Rusi in Ukrajinci, ki se bodo do nedelje v Celju družili na različnih aktivnostih.

Prvi dan aktivnosti za ranljive skupine priseljencev, ki jih do nedelje z evropskimi sredstvi in ministrstvom za notranje zadeve organizira Ljudska univerza Celje, je v mesto privabil največ Albank, ki so spoznavale urade, ustanove in kulturne spomenike in prisluhnile informacijam, ki jim bodo pomagale pri vključevanju v družbo. Za nekatere, ki jim slovenščina še dela preglavice, je prevajala Vera Haliti, Albanka, ki jo je v Celje pripeljala ljubezen.

Halitijeva živi v Celju že 21 let in je bila prva sodna tolmačka za albanski jezik v Sloveniji: »Nobenih težav nisem imela z vključevanjem v družbo, res pa je, da prihajam iz Albanije, tako da sta bili moja kultura in vzgoja malo drugačni, kot je to pri Albancih, ki živijo v drugih državah.« Halitijeva poleg sodnega tolmačenja prevaja listine in dokumente za državne organe, ima vlogo mediatorja za albansko govorečo skupnost, pomaga pa tudi na Ljudski univerzi Celje, kjer Albance uči slovenščino. Želi si, da bi jih učila tudi albanščino, saj opaža, da je razlaga slovenske slovnice otežena, ker svojega maternega jezika ne obvladajo dovolj dobro. Albanščino je že poučevala, in sicer učitelje celjskih osnovnih šol. Čeprav so v šolah negodovali, ker se z albanskimi otroki vsaj v začetku šolskega leta niso mogli sporazumevati, se je tečaja albanščine udeležilo le šest učiteljev.

Halitijeva opaža, da je albanska skupnost, ki je med najštevilčnejšimi priseljenskimi skupnostmi v Celju (programe ljudske univerze jih obiskuje okoli 270), precej zaprta. Večina jih prihaja s Kosova, kjer je vzgoja drugačna kot v Albaniji, razlaga Halitijeva: »Odraščala sem kot ateistka, ker v Albaniji v času komunizma ni bila dovoljena nobena religija. Na Kosovu je bila vera ves čas močna in tako je še danes. Tako se Albanke držijo zase in v svojih krogih, stikov s tujimi moškimi nimajo. Se je pa kljub vsemu veliko spremenilo od prejšnjih časov, ko ženske niti izpita za avto niso delale.«

Mir in tišina

Rusinja Olga Stojan je v Sloveniji 15 let. Poročila se je s Šentjurčanom. Deluje zadržano, kakor da bi vsako besedo tehtala: »Tujci se težko znajdemo in morali bi biti bolje obveščeni. Na začetku je bil velik problem jezik. Slovenščine sem se potem učila na ljudski univerzi, ampak takrat tečaj ni bil brezplačen. Zavod za zaposlovanje mi je ponujal brezplačne tečaje angleščine in nemščine, ampak tujec tega ne potrebuje.« Še vedno upa, da bo nekega dne dobila službo. Tudi zato, ker je doma, bolj pogreša Rusijo: »Tu se malo dolgočasim. Imam pa sina, torej imam tudi tu že korenine, tako da ni zelo hudo. Če bi imela še službo, bi bilo veliko lažje.«

Rastoča priseljenska skupnost v Celju je kitajska. Han Qinxuan je v Celju pol leta. Prišla je za starši, prvi je pred šestimi leti prišel oče, ki se ukvarja s tradicionalno kitajsko medicino, sledila mu je mama. Ker sta pogrešala edinko Qinxuan, sta jo povabila v Celje. Tu ji je všeč, tako da bo še nekaj časa ostala, razmišlja, da bi vpisala magistrski študij, potem ko je na Kitajskem končala študij financ: »Na Kitajskem je velika, zdravju nevarna onesnaženost. Poleg tega je tam veliko tekmovalnosti. Nekdo, ki bi rad užival mirno in tiho življenje, bi moral priti sem.«

Qinxuan zdaj dela v eni od kitajskih trgovin, za zdaj zna le nekaj s trgovino povezanih slovenskih besed. Pravi, da tečaji slovenščine za tujce niso najbolje predstavljeni: »Ko sem prišla, sem na uradu dobila brošuro, na kateri je pisalo, da lahko dobiš tri brezplačne tečaje šele, ko tu živiš dve leti. Zelo sem vesela, da so predstavniki ljudske univerze sami prišli v trgovino, povedali za ta teden aktivnosti in da pri njih poučujejo slovenščino. In to brezplačno. Začnemo septembra.«