Čebele nas resno opozarjajo na napake

Vse prej kot lepo in običajno spomladansko vreme v teh dneh ne napoveduje nič dobrega za marljive delavke v naravi. To bo še ena katastrofalna letina, pravijo slovenski čebelarji. Krutost podnebnih sprememb, ki potrjujejo posledice za okolje škodljivih dejanj ljudi, bo tako zaznamovala tudi letošnji, že 17. čebelarski praznik Slovenije in hkrati drugo praznovanje svetovnega dneva čebel (20. maj).



»Stanje je katastrofalno, letina bo najslabša doslej. Akacijevega medu zaradi vremena ob njenem cvetenju, ki je bilo izjemno neugodno za čebele, ne bo. Lipa prav tako slabo cveti pa tudi v gozdu stanje ni najboljše. Žal ni niti ene pozitivne informacije pred letošnjim svetovnim dnevom čebel. Tako bo 18. maj, ko bomo ta dan v Sloveniji zaznamovali na Ravnah na Koroškem, kot kaže, bolj dan žalovanja kot praznovanja. Čebele so zaradi pogojev v naravi bolj ali manj lačne. Sicer so zelo dobro prezimile, dobra zanje sta bila februar in marec.

Čebele so se takrat zelo dobro razvile, temu pa je sledila katastrofa, saj se je vrnila zima s snegom in mrazom. To se je zgodilo že drugo leto zapored, pa še varoza je dodala svoje,« ugotavlja Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije, in dodaja, da ta čas čebele brez pomoči čebelarjev ne morejo preživeti. »Če jih zdaj 14 dni ne bomo hranili, bodo od lakote pomrle. Čebelje družine potrebujejo po kilogram sladkorja na dan. Zdaj je skrb čebelarjev zanje res nujna.«
Podnebne spremembe so v 30 letih premaknile dogajanje v naravi za kakšnih 30 dni, ugotavlja prvi mož slovenskih čebelarjev. »Akacija zdaj cveti že aprila, in ne maja, kljub temu pa nimamo občutka, da je zamik tolikšen. Ob tako visokih spomladanskih temperaturah v sicer zimskem času preprosto pozabimo, da lahko še pride pozeba ...«

Škodljivi vremenski obrati

Čebele se še težje kot ljudje prilagajajo na podnebne spremembe, ki so po opazovanjih strokovne službe čebelarske zveze v dobrih dveh desetletjih cvetenje akacije premaknile za skoraj mesec dni. Včasih je začela cveteti po ledenih možeh sredi maja, letos je na Primorskem cvetela že sredi aprila. Ker čebelje družine v tem času še niso optimalno razvite, slabše izkoristijo to pašo. Dodatne težave pa tako kot letos povzroči še nenaden vremenski obrat, ki jim odvzame naravno hrano.
Skrb za preživetje čebel je ob zgodnjih napovedih slabe letine medu in vsega drugega koristnega iz čebeljih panjev tudi resno trkanje na zavest vseh, ki se premalo zavedajo, da so čebele kot del ekosistema ogrožene. Ogrožamo jih ljudje s svojimi »samoumevnimi« dejanji v okolju, škodljivimi za čebele in nas vse.



Tudi zato je zaznamovanje svetovnega dne čebel – pobudo zanj je dala Čebelarska zveza Slovenije – priložnost, da se spomnimo pomena čebel in drugih opraševalcev, da pogledamo vase in nehamo s svojimi nespametnimi, uničevalnimi dejanji. Ali, kot pravi Boštjan Noč, »mora postati gibanje za ohranjanje našega planeta zelenega, cvetočega in predvsem takega, da bodo lahko vsi ljudje imeli hrano«. Brez čebel in drugih opraševalcev preprosto ne bo hrane, zato jim je treba zagotoviti takšno okolje, da bodo lahko preživeli in opravljali svoje osnovno poslanstvo.

Opazujemo čebele in jim sledimo

Čebela je pravi kazalnik čistosti okolja, saj prva začuti spremembe in se odzove nanje. Kako, najbolje vedo čebelarji ob nenadnih izgubah čebeljih družin v okolju, onesnaženem s škodljivimi snovmi v pripravkih, s katerimi si pri pridelavi pomagajo, denimo, kmetje. »Opazujmo čebele in jim sledimo, one nas bodo vodile v smeri čistega in zdravega okolja, ki je do čebel in ljudi prijazno,« pravi prvi med slovenskimi čebelarji. Nauk Antona Janše iz Breznice na Gorenjskem, ki je že pred več kot 230 leti svoje čebelarsko znanje predstavil svetu kot prvi učitelj čebelarstva na cesarskem Dunaju, je še vedno aktualen. Njegov rek »Po bučelah se vižej« je preprosto napotilo ne le čebelarjem in okoljevarstvenikom, ampak vsem, ki lahko kakorkoli vplivajo na ohranjanje živega planeta.



Zgledujmo se torej po čebelah, katerih življenjski prostor se tudi zaradi intenzivnega kmetovanja krči, razmere za njihovo življenje in razvoj pa se slabšajo. Medovitih površin je zaradi vse večjih površin monokultur in spremenjene ter intenzivnejše tehnologije pridelave travinje vse manj, in še te nudijo čebelam potrebno hrano le v krajših obdobjih. To ob slabšanju pogojev v naravi zaradi podnebnih sprememb prispeva k slabšemu razvoju čebeljih družin, in ko svoje zaradi slabše odpornosti dodajo še nove čebelje bolezni in škodljivci, je krog sklenjen.

Prav je, da se v teh dneh, ko bodo tudi drugod po svetu potekale prireditve ob drugem svetovnem dnevu čebel – osrednja bo v Rimu, na sedežu mednarodne organizacije za hrano FAO, v ponedeljek, 20. maja, na kateri bo udeležence nagovorila slovenska kmetijska ministrica Aleksandra Pivec –, spomnimo, da je od opraševanja odvisna kar tretjina pridelane hrane na svetu, čebele pa imajo med opraševalci najpomembnejšo vlogo. Oprašujejo namreč kar 170.000 vrst rastlin in brez njih ne bi bilo toliko različnih vrst sadja in zelenjave, navsezadnje tudi ne toliko lepih barv na cvetočih travnikih. Z opraševanjem rastlin prispevajo k uspešni kmetijski proizvodnji, s svojimi visoko hranljivimi izdelki (med, matični mleček, cvetni prah ...) pa tudi povečujejo hranilno varnost prebivalstva. Za kilogram medu morajo čebele obleteti kar štiri milijone cvetov in preleteti štiri dolžine ekvatorja.