Čedalje več ljudi brez zdravstvenega zavarovanja

Ljubljana – »V Sloveniji ni institucije, ki bi nam lahko odgovorila na vprašanje, koliko je ljudi, ki so zaradi različnih vzrokov ostali brez zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Po nekaterih ocenah jih je 10.000, v uradu predsednika republike pa celo menijo, da jih je skupaj približno 100.000,« je v pogovoru za Delo povedal zdravnik Aleksander Doplihar, ki kot prostovoljec že osem let vodi brezplačno ambulanto s posvetovalnico za prebivalce brez zdravstvenega zavarovanja v Savskem naselju v Ljubljani.

Podobna od leta 2005 deluje tudi v Mariboru pod okriljem Karitasa. V ljubljansko ambulanto zahaja tudi veliko prebivalcev iz drugih krajev po Sloveniji, večinoma po kakšen nasvet; precej jih je iz Kranja in Jesenic, saj sta nepokriti celotna Gorenjska in Primorska.

»Ogromno nezavarovanih je v Celju z okolico, tudi brezposelnih s stalnim bivališčem, zaradi česar so brez sredstev celotne družine. Podobno je tudi v Prekmurju in v vseh delavskih centrih, kot je na primer Velenje, od koder prihajajo ti ljudje, država pa noče ali ne zna rešiti teh problemov,« je ugotovil Aleksander Doplihar.

Opaža, da odpuščeni delavci po dveh ali treh letih, ko ostanejo brez službe in dohodka ter životarijo v podstrešnih sobah ali samskih domovih s petimi do desetimi sostanovalci v isti sobi, psihično in fizično tako nazadujejo, da niso več sposobni za nobeno delo: »Teh ljudi je čedalje več. Ostajajo odprta skupina, za katero bo treba nujno poskrbeti, ker je dosedanji način, da jih prepustimo same sebi, zelo slab. Med njimi je preveč smrti, samomorov in obupa, da bi to lahko dopuščali še naprej. Po nekaterih podatkih je samomor zaradi neurejenih razmer naredilo 176 izbrisanih po Sloveniji.«

V Avstriji imajo podobno ambulanto v Gradcu. Avstrijsko ministrstvo za zdravstvo jim vsak mesec nakaže denar zaradi prihranka z znižanjem stroškov hospitalnega zdravljenja. Kupili so posebne kombije, s katerimi na terenu iščejo ljudi brez zavarovanja. Z mariborsko ambulanto se dogovarjajo, da bi po vzoru sosedov poskušali speljati podobno akcijo na terenu po Sloveniji. Z ekipami sester, zdravnikov in socialnih delavk bi poiskali nezavarovane in jim poskušali pomagati.

Doplihar opozarja tudi na težave z ministrstvom za zdravje, ki se izogiba vključevanju teh ljudi v določila 7. člena zakona o zdravstvenem zavarovanju in s tem plačilu svojih obveznosti.


Pogovor z zdravnikom in prostovoljcem Aleksandrom Dopliharjem

Brezplačna ambulanta s posvetovalnico za prebivalce brez zdravstvenega zavarovanja na Mislejevi 3 v Savskem naselju deluje že osem let. Imenuje se ordinacija Pro bono. Njen vodja Aleksander Doplihar se je za ta poklic odločil s sedmimi leti, ko je bil zaradi poškodbe kolena veliko v bolnišnici. Že dolgo je zaslužni prostovoljec, bolnike brez zdravstvenega zavarovanja je začel zdraviti že v Kamniku, ko so tja prišli vojni begunci iz Hrvaške in BiH. Je eden izmed 12 prostovoljcev, ki jim je Državni svet RS ob mednarodnem letu prostovoljstva podelil priznanje.

Kako je nastala ljubljanska am bulanta za prebivalce brez statusa?

V zavetišče za brezdomce Karitas v Štepanjskem naselju je hodila tudi zdravnica Branka Matojc, ki je sicer delala na inštitutu za rehabilitacijo invalidov Soča. Ker so jo čedalje bolj oblegali z zdravstvenimi težavami, sta skupaj z zdravnico Anico Mikuš Kos začeli resneje razmišljati o širitvi. V sklopu projekta Ljubljana – zdravo mesto je nastala posebna ambulanta, podprli so jo takratna ljubljanska županja Vika Potočnik, takratni direktor Zdravstvenega doma Ljubljana dr. Zvonko Ravbar, poleg Župnijske Karitas Štepanja vas pa se je pridružila še Slovenska filantropija. Nastala je celota zelo netipičnih ustanoviteljev. Sodelovanje lepo poteka, nagaja nam samo ministrstvo za zdravje, ki odklanja plačevanje nujno potrebnih zdravstvenih storitev v drugih ustanovah. Lani je zdravstveno ali svetovalno pomoč v ambulanti iskalo 788 ljudi. Opravili smo 3560 storitev v splošni ambulanti in 1150 v specialističnih. V posvetovalnici je bilo 4040 obiskov ter 1450 kopanj in osebne nege pred obiskom zdravnika.

Ali se število obiskovalcev veča?

Lani se je v ambulanti prijavilo 54 novih iskalcev pomoči. Po naših podatkih je nezavarovanih prebivalcev čedalje več. Naši socialni službi uspe približno desetim odstotkom urediti zavarovanje, dokumente in stalno bivališče ter jih vrniti v normalno življenje. V času našega delovanja smo tako pomagali približno 800 ljudem, 16 nekdanjih delavcev pa smo napotili na invalidsko komisijo. K nam prihaja veliko delavcev, ki jih odpustijo zaradi stečaja podjetja ali zmanjševanja števila delovnih mest. Naša politika omogoča odpuščanje delavcev, ne da bi jim zagotovili kakršne koli možnosti za naprej. Posebno so prizadeti ljudje iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki še vedno nimajo urejenega stalnega bivanja. Z izgubo službe nimajo več pravice do bivanja v Sloveniji, posledica je tudi izguba zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Najbolj prizadeti so delavci, ki so v Sloveniji delali 15 ali 20 let, ki se jim po izgubi službe ne upošteva minulo delo in ostanejo brez vseh pravic, zaradi starosti in bolezni pa nimajo nobene možnosti za novo delo. Že deset let se borim, da bi obdržali pravico do zdravstvenega zavarovanja s plačevanjem prispevkov v času zaposlitve. Na ta problem sem opozarjal ministrstvi za delo in zdravje, pa mi niso niti odgovorili.

Ali brezplačno ambulanto obiskujejo tudi Slovenci?

Da, večina je brezdomcev in drugih, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja. Lani je bilo med obiskovalci kar 34 odstotkov slovenskih podjetnikov z dolgovi. Čedalje več je obrtnikov, ki ne zmorejo plačevati različnih dajatev in ostanejo brez vseh pravic. Država namreč dovoli, da podjetja nekaj let ne plačujejo nobenih prispevkov za delavce, ko pa zasebnik zamudi s plačilom deset dni, mu že sporočijo, da nima več zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Iz zavarovanja brišejo tudi vse otroke in tako ostane brez cela družina. Znajdejo se v začaranem krogu: obrti ne morejo odjaviti, dokler ne plačajo zaostalih prispevkov, denarja nimajo in tako ostanejo obrtniki brez zavarovanja; kot taki se ne morejo prijaviti na zavod za zaposlovanje kot iskalci zaposlitve in tudi ne na center za socialno delo kot iskalci socialne pomoči. To je velik problem. V ambulanto prihajajo še izbrisani, Romi in drugi, ki nimajo urejenega zdravstvenega varstva.

Koliko obiskov je v povprečju na mesec?

V Ljubljani je približno 1200 brezdomcev. Pri nas vsak mesec opravimo 800 do 1000 pregledov. Približno 800 ljudi je stalno prijavljenih in imajo zdravstveno dokumentacijo. Prihajajo večkrat na mesec, večina jih ima po tri diagnoze ali več. So predvsem starejši in izčrpani. Vsi so psihično prizadeti, večinoma kadilci in alkoholiki. Imajo visok krvni tlak, težave s srcem, žolčem, jetri, pljuči, želodcem in demenco. Poleg teh pregledamo tudi od 300 do 400 ljudi na leto, ki pridejo samo po nasvet, mnenje ali zdravilo, če jim ga je zmanjkalo na poti. Če vidimo, da zdravilo res potrebujejo, jim ga damo. Na zahtevo hišnega sveta te hiše pa smo se morali obvezati, da ne bomo sprejemali narkomanov.

Kje dobite zdravila?

Veliko jih dobimo od svojcev umrlih, pregledajo jih naši farmacevti prostovoljci. Ponavadi imamo stisko z zdravili na samoplačniški listi in antibiotiki. Te nam donirajo nekatere farmacevtske tovarne.

V ambulanti sta zaposleni medicinska sestra Tatjana Goričar, socialna delavka Alenka Ogrin Vatovec in snažilka. Sodeluje še približno 50 prostovoljcev, med njimi je 39 zdravnikov specialistov, pa tudi medicinske sestre, študentje farmacije in drugi. Kako je ambulanta financirana?

Ustanovitelji so si razdelili stroške. MOL plačuje zaposlene in krije materialne stroške ambulante. Zdravstveni dom Ljubljana daje zavojni material in druge potrebne stvari ter vzdržuje prostore. Slovenska filantropija poskrbi za pisarniško delovanje in računalniško opremo, štepanjska Karitas pa za čistila za posvetovalnico in kopalnico ter obleko in perilo. Obiskovalci se lahko pri nas oprhajo in preoblečejo ter dostojno uredijo. Imeli smo namreč veliko ugovorov zdravstvenih ustanov, da ne morejo sprejemati neurejenih pacientov, predvsem zasebnih zobozdravnikov, ki imajo v čakalnicah višji standard. Privolili so, da nam vsak stomatolog opravi eno storitev na leto za vzdrževanje zobovja zastonj. Je pa to v 7. členu zakona o zdravstvenem zavarovanju ena izmed nujnih storitev, ki bi jih moralo pokrivati ministrstvo za zdravje, ki se temu izogiba. Za prejšnjega ministra Boruta Miklavčiča je bil na primer nujni primer, da ti ob zlomu roke dajo mavec, da ti ga odstranijo, pa ne več. Želijo, da bi bilo nujno samo tisto, kar tukaj in zdaj ogroža življenje, to je kap, zastoj srca, huda krvavitev itn. Ministrstvo je po zakonu dolžno plačati vse storitve v zvezi z nosečnostjo in porodom, pa se temu izogiba.

V ambulanti deluje tudi posvetovalnica za žene, nosečnice in otroke. Koliko jih prihaja?

Vsako leto imamo od 10 do 12 porodnic, ki pridejo večkrat na pregled in kontrolo. Ginekologi opravijo še približno 120 drugih pregledov in svetovanj. Ministrstvo za zdravje nam je prepovedalo uporabo zelenih napotnic in k temu spodbudilo tudi ZZZS, ker nismo vključeni v javno zdravstveno službo. Nerazumljivo je, da lahko od februarja te napotnice piše zasebni zdravnik brez koncesije, ki nima povezave z javnim zdravstvom, mi, ki delamo za splošno korist in potrebe te družbe, pa ne. Vsak mesec napišemo največ pet do deset takšnih napotnic, na leto pa bi jih potrebovali približno 100. Ministrstvo za zdravje bi nam zelo olajšalo delo, če bi opravilo svojo nalogo in nam dalo na razpolago določeno količino denarja, da bi se lahko odločali, katere storitve so za bolnike bolj ali manj nujne.