Celjani in Zasavci bi lahko tožili državo zaradi slabe kakovosti zraka

Študija izpod peresa študentov pravne fakultete kaže premajhno skrb odgovornih.

Objavljeno
19. oktober 2014 22.19
Celje, maj 2014 - Celje s Celjsko kotlino: lepa razglednica na zastrupljeni zemlji..
Špela Kuralt, Celje
Špela Kuralt, Celje
Ljubljana – V obsežni študiji o kakovosti zraka v Sloveniji, predvsem v Zasavju in Celjski kotlini, so študenti pravne klinike za varstvo okolja pri ljubljanski pravni fakulteti ugotovili, da je država za prebivalce teh območij naredila premalo. Ker ne upošteva sodb evropskega sodišča in opominov evropske komisije, bi jo prebivalci lahko tožili.

»Sin ne more živeti v Celju, zato je razpet med Mariborom in Ljubljano. Če hoče biti doma, mora uporabljati pripomoček, da sploh lahko diha,« je bolezen svojega otroka opisal član Civilnih iniciativ (CI) Celja. Bolezni dihal so v Celju v vseh starostnih skupinah na prvem mestu, visoka je umrljivost zaradi raka. Od leta 1997 do 2008 je bila na drugem mestu med vzroki smrti, v letih 2006 in 2008 celo na prvem. Umrljivost je bila v večini prikazanih let višja od regijske in slovenske.

Celjski zrak je močno onesnažen s težkimi kovinami ter kontaminiranimi prašnimi delci PM10 in PM2,5. Tako je analiza podstrešnega prahu pokazala, da vsebuje stokrat več kadmija in petdesetkrat več drugih onesnaževal, kot teh za zdravje nevarnih snovi najdemo na drugih območjih države. Civilne iniciative so same naročile in plačale več različnih analiz prahu in tal, vendar so se, kot je pojasnil predstavnik CI Celja Boris Šuštar, predvsem mestna oblast in vsi, ki jim rezultat ni ustrezal, večkrat obregnili ob analize, češ da laboratorij, ki jih je opravil, sploh ni akreditiran v Sloveniji. Kljub temu je inštitut za varovanje zdravja leta 2012 priporočil, da naj ne bi uživali vrtnin, pridelanih v Celjski kotlini.

Vpliv onesnaženega okolja je prav tako velikanski v Zasavju. Kronične bolezni dihal pri otrocih so 2,2-krat pogostejše v najbolj onesnaženih območjih Zasavja kot v drugih delih, splošna umrljivost in prezgodnja umrljivost presegata slovensko povprečje. Največji javnozdravstveni problem v Zasavju je pljučni rak. Kot je ugotovil onkološki inštitut, so najbolj ogroženi prebivalci, ki živijo v bližini cementarne, termoelektrarne in steklarne.

Državna ignoranca

Čeprav civilne iniciative v Celju in Zasavju opozarjajo na nevarnost v zraku, država ne ukrepa in se ne ozira na sodišče EU in evropsko komisijo. Slovenijo je evropsko sodišče marca 2010 obsodilo zaradi neskladnosti z dnevnimi in letnimi mejnimi vrednostmi PM10 v letih 2005, 2006 in 2007. Ker so bile te vrednosti tudi v naslednjih letih ponekod presežene, je komisija leta 2011 začela novo preiskavo in ugotovila, da se na več območjih v Sloveniji pojavlja trajni trend preseganj, kar je dokaz, da država ni sprejela vseh ukrepov in načrtov za kakovost zraka. Zato nam je evropska komisija januarja 2013 poslala pisni opomin.

Posebej za Zasavje je v opominu opozorila, da Slovenija ni predvidela strožjih mejnih vrednosti emisij za industrijske obrate, čeprav je bilo ugotovljeno, da so eden od vzrokov onesnaževanja. Kot kaže odgovor Jožeta Jurše, vodje delovnih skupin na okoljskem ministrstvu za pripravo načrtov za kakovost zraka, iz decembra lani, pa bo Slovenija industrijo še naprej pustila pri miru. Takrat je namreč v Zagorju dejal, da nameravajo ukrepe za industrijo pripraviti šele čez tri leta, ker je slovensko gospodarstvo za kakovost zraka že veliko naredilo.

Vlada je sicer decembra lani za mestno občino Celje in Zasavje sprejela odloka o načrtu za kakovost zraka, ki sta predvidevala programe ukrepov, ki bi morali biti sprejeti marca letos. Programi so menda pripravljeni, kot so na okoljskem ministrstvu odgovorili študentom, vendar gre za delovni, neusklajen dokument, zato še ni na vpogled javnosti. Seveda se tudi še ne izvaja, kar pomeni, da Slovenija še vedno krši evropsko direktivo.

»Vredno bi bilo poskusiti tožiti«

Ena izmed mentoric študentom, Tanja Pucelj Vidovič je poudarila, da je država opustila dolžnost ravnanja, torej zagotavljanja zdravega življenjskega okolja. »Po mojem mnenju je ta dolžnost iztožljiva. Nekdo bi torej lahko, najverjetneje uspešno, tožil državo, da mora sprejeti načrt z ukrepi, ki bodo v najkrajšem možnem času zagotovili stanje, ki je predpisano,« je pojasnila. Tak primer je bil tudi na Bavarskem, kjer je prizadeti tožbo dobil.

Zakaj se tega ni še nihče lotil, pove zgodba Uroša Macerla, enega glavnih aktivistov zasavskega Eko kroga: »Več kmetov nas ima že dvajset let odprto tožbo proti štirim onesnaževalcem. Pol kmetov je v tem času umrlo. Zdaj smo proti koncu in višje sodišče se nam je že opravičilo. Upam, da bo letos sojenje vendarle končano. Ampak dejstvo je, da smo se v drugo tožbo leta 2006 spustili le še trije. Drugi si ne upajo.«

Tudi študenti so ugotovili, da je pravno varstvo pri nas neučinkovito, stroški postopkov so preveliki, nadzora ni. Odgovori ministrstev, ki so jih prejeli, so medli in ne prav konkretni. »Sprejeti dokumenti so navadno zgolj navidezni. V njih se določijo neki ukrepi, v praksi pa se navadno nič ne spremeni,« je povedala študentka Gaja Repe. Tako je bil glede kakovosti zraka že leta 2009 sprejet operativni program, a se ne izvaja. Čeprav obstaja možnost, da bi inšpekcijske službe v posamezne industrijske obrate prišle nenapovedano, je inšpekcija ne uporablja. Tudi ministrstvo za zdravje kaže premalo zanimanja za postopke glede kakovosti zraka. Macerl iz Eko kroga opozarja, da Arso nima niti enega zdravnika, ki bi razložil, kako posamezna emisija vpliva na zdravje ljudi.

Civilne iniciative tudi poudarjajo, da je merilnih mest premalo, da so napačno postavljena, morda največja težava pa je, da ne v Zasavju ne v Celju ne analizirajo delcev PM10 na težke kovine. Zato je zelo zavajajoče, ko pristojni Celjane mirijo, da je delcev v Celju toliko kot v Ljubljani, saj so celjski bistveno bolj obremenjeni s težkimi kovinami.

Razglasitev degradiranosti

Študenti in mentorice ne vidijo razloga, da Celjske kotline in Zasavja ne bi razglasili za degradirani območji ter sprejeli sanacijskih ukrepov. Odlok za sanacijo Celjske kotline naj bi bil sprejet kmalu, februarja je bil sprejet osnutek odredbe o razvrstitvi območja Celjske kotline v razrede onesnaženosti tal s težkimi kovinami, s čimer država vendarle priznava, da težava obstaja.

V Zasavju so bolj usmerjeni v delovanje Lafarge Cementa in okoljevarstvenega dovoljenja, ki je bil predmet obsodbe na sodišču EU že leta 2010. Tudi po avgustovski sodbi upravnega sodišča, ki je dovoljenje razveljavilo, v Lafargeu še vedno kurijo petrolkoks, kar je sodišče prepovedalo. Prav tako so v zgodbo vpletene inšpekcijske službe, ki bi morale ukrepati, zato so okoljski aktivisti prijavili okoljski inšpektorat policiji, KPK in varuhinji človekovih pravic. Država sicer inšpekciji namenja vse manj denarja, je pojasnila mentorica pri okoljski kliniki Senka Vrbica; meni, da opuščanje nadzorne funkcije države ni naključno.