Cena blokade

Zbrana travma je pojem, s katerim politični psihiater Vamik Volkan opisuje stanje držav, ki opažajo samo krivice, ki jim jih naredijo drugi, in ne tistih, ki jih zakrivijo same. Zaslužni profesor je trideset let vodil interdisciplinarne skupine na različnih konfliktnih koncih sveta, njegov psihopolitični laboratorij je vključeval opazovanje »sovražnikov« v arabsko-izraelskem, gruzinsko-osetinskem, turško-grškem sporu. Pozna plasti travmatičnih sosedskih odnosov, z obmejno psihopatologijo, narcisovskimi pacienti in potrebo po sovražniku vred. Volkan, ciprski Turek, ugotavlja, da sama uradna propaganda v razdeljeni Nikoziji pove vse o tem, kako globoko pogreznjeni v svojo zavestno izbrano travmo sta obe skupnosti. Življenje na Cipru je najbolj pretresljiva slika sosedskega sobivanja, nezdružljiva z vsem, kar pomeni Evropska unija. Slovensko-hrvaški odnosi niso zelo daleč od tega, pa čeprav mentaliteta razdeljenosti ni tako obupna. A konflikta že dolgo ni več mogoče razložiti racionalno, čitljiv postane šele s psihoanalizo. Koliko patologije je v hrvaški »doktrini« o Sloveniji brez dostopa do mednarodnih voda, v nacionalnem interesu, ki je zožen na preprečevanje »mitologiziranega cilja« o stiku z odprtim morjem; in koliko je je v slovenskem sprenevedanju o lastni evropskosti in neciviliziranosti Hrvaške, medtem pa so pogajanja sosednje države z EU postala za članico samo priložnost, da dobi tako mejo, kot jo hoče.

Bitka za interpretacijo, ali je aktualni osnutek sporazuma o meji s Hrvaško dober ali slab, potiska vstran okoliščino, v kateri je nastal. Njegova determinanta je blokada. Po desetih mesecih ustavljenega hrvaškega pridruževanja Evropski uniji je sporazum, ki je na mizi, edini možen in največ, kar je bilo s posredovanjem Evropske unije mogoče dobiti. Možnost za dvostranski dogovor, ki je bil za Slovenijo vselej optimalen, je bila majhna že pred tem. Idealni čas za rešitev po osamosvojitvi sta državi zamudili. Nakar je v dolgih letih navideznih pogajanj hrvaška strategija ostajala premočrtna, slovenske pa ni bilo: sklicevala se je na sporazum Drnovšek-Račan, privolila je v jurisdikcijo meddržavnega sodišča v Haagu, iskala je rešitev ob pomoči posrednikov, sprejela je arbitražo. To ni zunanja politika, je avantura. Antiklimaks slovensko-hrvaških odnosov pa je pomenila Pahorjeva blokada. Komur ni všeč sporazum, ki je revidirana verzija drugega Rehnovega predloga, bi se moral spomniti, da je to cena blokade.

Več v tiskani izdaji Sobotne priloge