Tiskane izdaje
A poglavitni problem Danila Türka v tem primeru ni to, da je premalo skrbno trošil davkoplačevalski denar, ampak da je to počel o nepravem času. Slovenija namreč, tako kot ves svet, drsi v veliko gospodarsko krizo. Statistika je morda še ne zaznava, a v zavest javnosti se je že trdno zasidrala. Ljudje se je bojijo, se na razne načine pripravljajo nanjo, signale v tej smeri pa pričakujejo tudi od oblasti. Nesorazmerno veliki stroški katerega koli organa oblasti tako še bolj bodejo v oči, kot bi sicer.
Zdi se, da predsednik Türk sprva ni zaznal te spremembe v razpoloženju javnosti. Njegov prvi odziv na obtožbe o neracionalnem trošenju za polet v BiH je bil, da je urad ravnal povsem v skladu z zakonom in ustaljeno prakso. To je po vsej verjetnosti res. Tudi njegov predhodnik si je znal privoščiti kaj podobnega, denarja v proračunu pa je tudi bilo dovolj. Vendar se je medtem spremenila strpnost javnosti do doslej »ustaljene prakse«. Kmalu je, kot kaže, to spoznal tudi predsednik republike, kajti čez dan, dva je že trdil, da ni zadovoljen s tako visoko ceno prevoza, in tudi sam je zaprosil računsko sodišče, naj preveri zadevo in svetuje, kako jo urediti.
V zadevi predsednikovega obiska v BiH se je združilo več okoliščin, ki so pripeljale do ostrega odziva javnosti. Poleg že omenjenega prepričanja, da je zaradi gospodarske krize treba spremeniti vedenje, gre tudi za splošno nezaupanje do politikov, ki da vedno od ljudi zahtevajo eno, sami pa počnejo nekaj drugega. Specifično predsednika Türka pa je ljudstvo po malem imelo na sumu, da je nagnjen k grandomaniji in nepotrebnemu zunanjemu blišču, da hoče svoji funkciji predsednika republike dati več sijaja, kot ji ga objektivno gre. In ko se je razvedelo za visoko ceno njegovega potovanja v BiH, se je vse sestavilo; vsi ti dvomi in sumi so nenadoma dobili potrditev.
Nedvomno bo predsednik moral spremeniti svoj odnos do porabe proračunskih sredstev. Upati pa je, da ga javnost le ne bo silila k pretirano radikalnim ukrepom. Vse prevečkrat se namreč v Sloveniji zgodi, da iz ene skrajnosti zanihamo v drugo (slog kadrovanja novega premiera Boruta Pahorja je tipičen primer). Zdaj je že slišati ideje, kako bi moral predsednik varčevati. Denimo tako, da bi na državniške obiske potoval z avtomobilom, ne z letalom. Predsednik republike, vsaj ko gre za potovanja v tujino, res ni navaden državljan. Če nič drugega, so mu tuje države dolžne zagotavljati varnostno spremstvo in druge ugodnosti, ko je na njihovem ozemlju, kot je tudi Slovenija dolžna enake storitve zagotavljati njihovim državnikom, kadar so pri nas. Izlet predsednika z avtom na drugi konec celine skozi več držav bi torej pomenil varnostno in diplomatsko katastrofo. Povrh vsega bi predsednik in z njim tudi država, ki jo predstavlja, postali predmet splošnega posmeha. Pa še draga bi bila ta pot, precej dražja kot avtomobilski izlet navadnega državljana.
Včasih tudi varčevanje veliko stane.
