Cerkev kolesarjev ne spusti na svoje gozdne poti

Brežice – Slovenska turnokolesarska pot je na 1774 kilometrih povezala najlepše konce Slovenije. A z napako. Ker ljubljanska nadškofija ni dala soglasja za uporabo gozdnih vlak v cerkvenih gozdovih tudi za kolesarjenje – čeravno jih že uporabljajo planinci – so s poti izpadli Golte in mnogi čudoviti razgledi Zgornje Savinjske doline.

Slovenska turnokolesarska pot bi morala imeti 43 etap. Vendar jih ima zgolj 41. Prvotno je bilo predvideno, da bo del poti med domovoma v Logarski dolini in na Menini planini razdeljen na tri etape, z vmesnima postankoma pri koči na Loki pod Raduho in Mozirski koči na Golteh. Toda brez soglasja cerkve za kolesarjenje po že markiranih planinskih pohodnih poteh v njenih gozdovih so bili na Planinski zvezi Slovenije (PZS) prisiljeni turnokolesarsko pot skrčiti za 50 kilometrov. Logarsko dolino in Menino planino so na silo povezali z naporno in precej manj razgledno 60-kilometrsko etapo. Tako so izpadle štiri planinske koče, razlaga Jože Rovan, avtor turnokolesarske poti in načelnik komisije za turno kolesarstvo pri PZS: »Upamo, da bo to le začasna rešitev. S to etapo smo namreč dobili grozno dolg odsek z veliko asfalta in precejšnjo višinsko razliko, 1850 metrov, ki je primernejša za cestno, ne za gorsko kolesarstvo.«

Sporno na Golte in do dveh koč

Vrtenje pedal po delu Savinjske doline – za Rovana je ta poleg doline Soče in Koroške eden od treh slovenskih kolesarskih biserov – je s poti izpadlo, ker ni soglasja za kolesarjenje po treh kratkih odsekih zemljišč v solasti ljubljanske nadškofije. Na Golteh so sporne gozdne vlake in nekategorizirane poti dolge vsega kilometer, do koče na Loki pod Raduho je brez soglasja 1,8 kilometra trase, do koče na Travniku nad Ljubnim malce manj.

»Javne gozdne ceste pridejo tik do grebenov. Od tam naprej obstajajo le vlake, prek katerih planinska zveza s planinskimi potmi doline povezuje med seboj. Vsi trije sporni odseki so markirane poti. Človek po teh poteh lahko hodi, ne sme pa se voziti s kolesom, če lastnik zemljišča in zavod za gozdove tega ne dovolita. Zavod je to dovolil,« planinsko prakso in zakonodajo povzema Rovan.

Na Golteh kolesarstvu nasprotujejo nekateri zasebni lastniki zemljišč. Žičničarji so namreč vozili kolesarje na planoto, ne da bi bil z domačini dosežen dogovor o določitvi trase za spust: »Stališče kmetov do neke mere razumem. Ko smo zaprosili za dovoljenje Metropolitano, družbo ljubljanske nadškofije, ki upravlja cerkvene gozdove, za souporabo vlak za kolesarjenje, pa težav nismo pričakovali, saj gre za že markirane planinske poti. Gozdovi niso od lastnikov, temveč so od vseh nas. Kadar ni gozdarskih del, ko lastnik lahko prepove uporabo vlak, ne vidim razloga, zakaj jih ne bi mogli uporabljati tudi kolesarji.«

Cerkev: varnost, stroški

Pravni zastopnik nadškofije je planinsko zvezo na začetku junija kljub temu obvestil, da soglasje ni izdano. Na nadškofiji so za Delo zapisali, da je uporaba gozdnih vlak za potrebe kolesarjenja povsem neprimerna: »Gozdne vlake so namenjene izključno gospodarjenju z gozdom in po presoji upravljavca vlak v času sečnje ni mogoče učinkovito zapreti oziroma ni mogoče zagotoviti primerne varnosti za kolesarje, vsaj ne brez nesorazmernih stroškov.«

Prav tako sprašujejo, kdo bi nosil odgovornost za morebitno škodo, ter pogrešajo študiji o povečani nevarnosti in celovitih vplivih na okolje: »Dokler ne bodo dokončno razjasnjena vprašanja vplivov na okolje in na učinkovitost ter povečanja stroškov gospodarjenja z gozdom, zagotavljanja varnosti uporabnikov, ureditve dodatnega zagotavljanja varnosti in končno odgovornosti za morebitno škodo, je o vzpostavitvi poti po gozdnih vlakah prezgodaj govoriti.«

Slovenska turnokolesarska pot ima napako in je krajša za 50 kilometrov. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Po besedah predsednika planinske zveze Bojana Rotovnika bodo poskušali s predstavniki nadškofije sesti za skupno mizo: »S to potjo smo nameravali urediti ustrezno infrastrukturo za kolesarje, jih usmeriti na zanje primerne, z vsemi dovoljenji urejene poti in razbremeniti za kolesarje neprimerne poti, ki jih rekreativci ob odsotnosti legalne infrastrukture danes redno uporabljajo.«

V dveh letih snovanja poti jim je uspelo večinoma slediti v pisarnah začrtani prvi različici 1800-kilometrske trase. Zaradi nestrinjanja lastnikov zemljišč so nekajkrat nastala manjša odstopanja, a nikjer tolikšno kot v Zgornji Savinjski dolini.

»Da smo naleteli na nasprotovanje Metropolitane, po mojem prepričanju izvira iz pomanjkanja razmišljanja gozdnih izvajalcev, da imajo gozdovi tudi socialno funkcijo,« pravi Rovan.

Odločitev nadškofije je neprijetno presenetila tudi zavod za gozdove, kjer so pred dvema letoma končali obsežen projekt coniranja vseh slovenskih gozdov. Na podlagi strokovnih ocen o varstvu narave so za posamezna območja določili dovoljene dejavnosti, pri čemer na treh spornih odsekih zavod prepovedi kolesarjenja, ki velja na nekaterih delih turnokolesarske poti, ni predpisal.

»Kot strokovna institucija smo podali navodila. Ne vem, zakaj Metropolitana tega ne upošteva,« pravi Jože Prah z zavoda za gozdove, predsednik medinstitucionalne komisije za najpoti: »Glede odgovornosti za rabo planinskih poti pa zakon določa, da jih uporabniki uporabljajo na lastno odgovornost, kar mora biti v informacijskem gradivu in na tablah napisano v štirih jezikih.«