Cerkniško jezero – čudež, ki izginja

Cerknica – Cerkniško jezero se pojavlja vse redkeje in za krajši čas. Vode v njem zmanjkuje tudi za preživetje odlovljenih rib. Ribiči sprašujejo, čemu ne bi vode vsaj v vodotokih zadrževali z zapornicami, ki so bile na umetno zgrajenem požiralniku zadnjič spuščene leta 1989. Odgovora ni, ni pa niti denarja za ponovno vzpostavitev meandrov in obnovo jezov.

Prav zaradi polnjenja in praznjenja Cerkniškega polja je Cerkniško jezero za enega največjih naravnih čudes sveta že leta 1689 označil Valvasor, a z vse pogostejšimi in daljšimi obdobji suše se ta čudež pojavlja vse redkeje. »Snega pozimi in dežja spomladi je tudi na visokih notranjskih kraških planotah zadnja leta manj. Letošnji padavinski primanjkljaj, ki se vleče že od leta 2011, in suha zima prispevata h krajšim ojezeritvam Cerkniškega jezera tudi letos. V primerjavi z 80. in 90. leti prejšnjega stoletja zadnjih deset let opažamo, da se gladine potokov, ko se začnejo ojezeritve, pojavljajo vse redkeje, obdobja ojezeritve Cerkniškega jezera pa so vse krajša. Gladina jezera je višino pet metrov pri vodomerni postaji Stržen pri Dolenjem Jezeru v desetih letih presegla le enkrat. Nakazuje se trend stopnjevanja,« je za Delo pojasnil vodja oddelka za hidrološke prognoze na Agenciji RS za okolje (Arso) Janez Polajnar.

Presihanje ustreza kmetovalcem

Vse bolj suho Cerkniško polje, tudi struge potokov, ki napajajo polje, pa iz leta v leto skrbi le člane Ribiške družine Cerknica, nekoliko le še načrtovalce razvoja cerkniškega turizma, ustreza pa tistim, ki obdelujejo zemljo, oziroma tistim, ki kosijo. Tudi po zadnjem usklajevanju interesov na Cerkniškem polju leta 2009 so različni interesi namreč ostali na nasprotnih bregovih. Interes lastnikov zemljišč je, da košnjo opravijo v rokih, določenih v pogojih za subvencije, oziroma v dobi, ko zaradi košnje ni ogrožen ptič kosec. Približno 300 hektarov površin pokosi upravljavec Notranjskega regijskega parka (NRP), še 100 hektarov pa drugi lastniki zemljišč.

Ribiči opozarjajo na ogroženost rib

Zadrževanje vode z uravnavanjem zapornic na Novi Karlovici od sredine oktobra do sredine maja, zato da bi voda iz vodotokov počasneje odtekala, pa ostaja neuresničena želja Ribiške družine Cerknica. Ta ima vsako leto več dela z odlovom rib iz presahlih delov jezera v predele, kjer voda v podzemlje nazadnje izginja. »Vse ribe, ki smo jih rešili oziroma odlovili, so zdaj v Rešetu. A tudi to počasi presiha, razmere za življenje rib pa so skrajno kritične,« je povedal Miha Urh, predsednik Ribiške družine Cerknica.

Ribiči menijo, da bi vsaj minimalni vodostaj lahko dosegli z obnovo nekdanjih naravnih pragov pred požiralnikom Mala Karlovica, ki so bili leta 1987 z miniranjem odstranjeni, in z zadrževanjem vode s spuščanjem zapornic v Novi Karlovici. »Če bi znova zgradili pragove, kot so bili, in če bi bila zapornica kdaj spuščena, bi lahko vsaj minimalno vodnatost v strugah potokov podaljšali skupaj za približno šest tednov. Za košnjo to ne bi bila ovira, ribam pa bi tako zagotovili osnovne pogoje.«

O dvigovanju zapornic ne razmišljajo

Glede na pojasnila, ki smo jih dobili iz Arsa in z Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN), o spreminjanju sistema zapornic Nova Karlovica ne razmišljajo. Za ZRSVN je edini sprejemljivi način daljšega zadrževanja vode ponovna vzpostavitev meandrov strug vodotokov. Tudi direktor NRP Valentin Schein meni, da spuščanje zapornic na posledice suše ne bi vplivalo.

Pri koncesionarju, vodnogospodarskem podjetju Hidrotehnik, so nam pojasnili, da so bile zapornice na vtoku v (umetno izvrtani, op. p.) požiralnik Nova Karlovica, ki odvaja pretežni del voda s Cerkniškega polja, zgrajene leta 1970, zadnjikrat pa so bile spuščene leta 1989. »Osnovni namen zgraditve zapornic je bil čim dlje zadržati vodo v jezeru. Pozneje pa je želje po ojezeritvi nadomestila želja po osušitvi in pridobitvi obdelovalnih površin, zato mora biti zapornica po veljavnem pravilniku ves čas dvignjena,« je za Delo povedal Franci Kern iz Hidrotehnika in še pojasnil, da za vzdrževanje zapornic, ki jih morajo ohranjati v stanju, ki omogoča takojšnjo aktivacijo, dobijo vsako leto manj denarja.

Za meandre preveč vode in premalo denarja

»Stališče občinske uprave je enako stališču naravovarstvenikov – čim manj posegati v naravno ravnovesje jezera. Toda ravnovesje so vzdrževali tudi ljudje. Obnoviti ali vsaj začeti obnavljati bi morali jezove nekdanjih mlinov in žag, ki so tudi v sušnem obdobju zagotavljali del vode iz svojih zalog. Žal pa država, ki ureja vodotoke, tega skoraj ne izvaja več. Za zadrževanje vode v potokih so jezovi enako pomembni kot meandri na jezeru, ki jih omenjajo strokovnjaki zavoda za varstvo narave,« pojasnjuje župan občine Cerknica Marko Rupar. Župan tudi ugotavlja, da se pričakovanja občine, da bo problematiko na jezeru reševal NRP (ustanovila ga je občina Cerknica, op. p.), niso uresničila.

Direktor NRP Valentin Schein pa ta očitek zavrača. »Za vsa vodna zemljišča je odgovorna država, ki je tudi lastnica vseh parcel vodotokov. Tudi sistem zapornic ureja pravilnik, ki ga je sprejela država. NRP je renaturiral 1,5 kilometra meandrov na Gornjem Brežičku in Tresencu, za ponovno vzpostavitev meandrov še na Strženu, Lipsenjščici in Žerovniščici so projekti narejeni, niso pa uresničeni, ker je ali preveč vode ali pa ni denarja.«