Cestninsko cincanje

Evropska komisija je sprejela odločbo o glavnih tehničnih specifikacijah za vzpostavitev enotnega sistema elektronskega cestninjenja, ki naj bi bil za vozila, težja od treh ton in pol, uveden v treh letih; zaokrožimo na začetek leta 2013, za druga vozila pa dve leti pozneje, leta 2015. Sistem naj bi omogočil plačevanje cestnin z naročniško pogodbo, sklenjeno z enim ponudnikom, v vozilu pa bo samo ena naprava. To so roki, ki so jih dosegle velike države in niso prvi, so pa - brez odlašanja - dosegljivi.

Navdušenim zagovornikom avtocestnih nalepk je treba takoj povedati, da so bile uvedene izključno kot prehodna oblika plačevanja cestnine, s katero bi končno dočakali pravičen sistem cestninjenja v prostem prometnem toku, v katerem bodo uporabniki plačevali toliko, kolikor po cesti res prevozijo. Žal lahko zagovornike potolažimo, da bo sistem veljal le tam, kjer je cestnino, predornino ali mostnino mogoče poravnavati z elektronsko opremo v vozilu. Tako se bo mogoče še dolgo sprenevedati in preživeti vinjetni sistem ohranjati pri življenju. Kajti edina za silo sprejemljiva varianta, to pa so poceni nalepke, je utopična. Tako kot brezplačna vožnja. Dolgove za gradnjo avtocest bo pač treba poravnati, pa najsi bo lastniška oblika državne avtocestne družbe takšna ali drugačna.

Zgodba o uvajanju elektronskega cestninjenja v Evropski uniji in v Sloveniji je sicer že daljša od zgodbe o jari kači. Leta 2005 je slovenska vlada napovedala, da je elektronsko cestninjenje končna vizija in cilj, ki naj bi se uresničila do konca leta 2008. Do roka, ki ga je predvidela tudi evropska birokracija. EU je z direktivo 2004-52/EC že leto prej priporočila satelitske sisteme. Pri nas je bil takrat v delni uporabi za tiste čase povsem spodoben mikrovalovni sistem ABC, ki pa v osnovni različici ni omogočal diferenciranega cestninjenja po kategorijah vozil. Leta 2005 je po opazni zamudi satelitsko cestninjenje za težja tovorna vozila uvedla Nemčija, ki pa vsem drugim uporabnikom do danes ni naložila plačevanja cestnin. Istega leta so slovenski partnerji predstavili delujoč sistem, ki je temeljil na omrežju baznih postaj mobilne telefonije.

Elektronsko cestninjenje v sedanji dobi razvite tehnologije še zdaleč ni neizvedljivo in tudi pregrešno drago ni (več). V obdobju, ko je v vozilih že kup satelitskih naprav, ko so tovrstni sprejemniki vgrajeni v boljše modele mobilnih naprav, ki se jim je pred leti še reklo telefoni, cene padajo in bodo še nižje, ko bo zaradi uporabnosti proizvodnja še večja. Naprave so lahko tudi dvosistemske ali vsaj kompatibilne, a zato nujno dražje. Stoodstotno zagotovljena anonimnost in varstvo osebnih podatkov sta pri vsem sine qua non - nekaj, brez česar kratko malo ne gre.

Slovenija je pri uvajanju elektronskega cestninjenja (za tovorni promet) povsem po nepotrebnem izgubila leta in prednost, ki bi jo lahko imela kot majhna eksperimentalna država. Čez tri mesece nas bo dokončno prehitela Slovaška, ki se je zaradi slabih čeških izkušenj z mikrovalovnim sistemom takoj odločila za satelitski sistem in ga bo v dveh letih in četrt od objave razpisa uvedla. Tudi pri nas se je najprej izbiralo med mikrovalovnim in satelitskim sistemom. Potem so se odločili za zadnjega, po dolgih strokovnih pravno-finančnih razpravah, ki so se zaradi uvajanja vinjetnega sistema samo še daljšale, je bil pripravljen razpis. A vmes so prišle volitve in vse skupaj se je vrnilo v stanje enakovredne obravnave obeh sistemov. Razpis tako že célo (izgubljeno) leto stoji, tovornjakarji pa so upravičeno izsilili dodatne prehodne rešitve z odsluženimi tablicami ABC.

Iz petkove tiskane izdaje Dela