Civilna iniciativa Kras: Nismo nestrpni, želimo se le obvarovati

Domačini so še vedno zelo zgovorni, ko jih vprašate, ali ima CIK prav in ali jo podpirajo, v fotografiranje in snemanje novinarjev pa privolijo le še redki. Zadeva je »delikatna«, interesov pa veliko, pravijo, zato postajajo previdni. »Naši« se bojijo »naših«, Italijani, tisti, ki so bili pred nekaj tedni še pripravljeni kaj povedati v podporo CIK, se bojijo svojih. »Boljše, da smo zdaj tiho,« pravijo, kajti protislovenske strasti so se, potem ko se je v slovenskem Playboyu pojavila slovensko-italijanska zajčica, ob njej pa (kdo ve zakaj?) napis Trst je naš, spet razplamtele in tržaški fašisti grozijo, da bodo mestne avtobuse polepili z napisi Naša je Istra.

Zaradi divje pozidave Krasa in s tem povezane erozije kraške kulturne in naravne krajine, pa tudi narodnostne sestave, saj narašča število tujih, zlasti italijanskih lastnikov nepremičnin, je Civilna iniciativa Kras s podporo goriških kolegov spet na nogah. Civilna družba, ki je na to problematiko začela opozarjati pred štirimi leti, zdaj aktivnosti stopnjuje. Približuje se namreč 1. maj, zadnji rok za oddajo prošnje Evropski komisiji za možnost uveljavitve zaščitne klavzule. Peticijo je doslej podpisalo pet tisoč ljudi, javna tribuna je bila burna, javno opredelitev do svoje zahteve, zaščitne klavzule, pa pričakujejo tudi od občinskih svetov in županov primorskih občin.

Župani občin Divača, Hrpelje-Kozina in Komen podpirajo civilno pobudo (sežanski se na naša vprašanja ni odzval), opozarjajo pa na kratek rok in evropska načela o svobodnem pretoku blaga, storitev, ljudi in kapitala. Predsednik vlade RS Borut Pahor je pred desetimi dnevi povedal, da je vlada ustanovila medresorsko skupino, ki bo zahtevo civilnih iniciativ proučila, ter opomnil, da je s to problematiko, ki se nanaša tudi na obmejni pas z Avstrijo, treba delati »previdno in pametno«.

O tem, kako pereč je problem »razprodaje slovenske zemlje«, ni moč soditi na podlagi objektivnih podatkov, ker popolnih evidenc ni. In prav to iniciativi očitata državi, namreč da še vedno ne ve, koliko nepremičnin je v lasti tujcev, se pravi, da ne pozna nepremičninskega trga s tega vidika. »S pristopno pogodbo je Slovenija dobila pravico, da uveljavlja zaščitno klavzulo, če bi se na trgu nepremičnin pojavile hujše motnje. Kako lahko spremljaš dogajanje na nepremičninskem trgu, če nimaš evidenc? Mi mislimo, da je to osnova, osnova tudi za zaščitno klavzulo,« pravi Barbara Jejčič, ena najbolj aktivnih v CIK.

Edini znani, a nepopolni podatek, do katerega so se v CIK dokopali, je, da je bilo od leta 2004 tujcem prodanih 3466 nepremičnin, od tega 980 italijanskim državljanom, le Britancem več. »Vendar so to le podatki o prodaji rabljenih nepremičnin, za katere se plača davek na promet. Manjkajo pa podatki o nepremičninah, pri katerem se plačuje DDV, to je za prodajo novogradenj, stanovanj, prodanih prej kot v prvih dveh letih rabe, ter nekaterih zemljišč, tistih, ki jih daje v promet zavezanec za plačilo DDV. In tako iz evidenc izpade velik del prometa nepremičnin na Krasu,« opozarja Andreja Barič iz CIK.
Razprodane Lokve

Ker »objektivnih« številk ni, ostajajo še ne tako oddaljena zgodovina, spomini in čustva pa pičli dokazi o recipročnosti in izvajanju zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji. Nekateri številk v svoj »prav« niti ne potrebujejo, ker vidijo, kaj se dogaja v njihovem kraju, vasi. Med temi so tudi prebivalci največje slovenske vasi Lokve, ki leži blizu Sežane, Lipice in slovensko-italijanske meje. Vas šteje 270 hiš, v CIK pa so prešteli, da so italijanski državljani tod pokupili že 80 nepremičnin, hiš ali zemljišč. »Nisem vedela, kaj se dogaja v vasi, čeprav sem tu doma. Videla sem samo, da vsi nekaj zidajo. Najprej na enem koncu, nato na drugem. Verjetno je vedela naša občinska oblast. A mi, Lokavci, ne potrebujemo nobene nove pozidave.

V naši ulici je že šest novih italijanskih familij. Jih ne poznam, nimam jih niti priložnost spoznati, niti ne vem, kako se oni tu počutijo, najbrž se družijo med seboj,« meni Lokavka, ki jo skrbi, kaj bo čez deset, dvajset let, če bo šlo tako naprej.
»Na živce mi gre, da v trgovini v Lokvi prodajalka pozdravi 'buon giorno'. Če me v Trstu pozdravijo 'dober dan', sem seveda zelo vesel, toda če me pozdravijo po italijansko, jim odgovorim po njihovo. Tukaj se pa sami prodajamo, niti malo narodnostnega občutka nimamo! Tudi na uradih se jim ni treba truditi govoriti po naše, kar sami pohitimo po italijansko. Vsem tujcem se klanjamo, a samo, če niso južnjaki,« je dodal Lokavec.

Njegova sokrajanka pa: »S Krasom ravnamo nerazumno malomarno. Živimo v neposredni bližini Trsta, s katerim bi lahko sodelovali na nešteto načinov, kot smo to počeli v preteklosti. Ne razumem pa, zakaj je treba prodajati zemljo. Tega naši predniki nikoli niso počeli. To je samomorilsko početje, ki ne more trajati dolgo. Ta košček Slovenije je premajhen, da bi lahko vzdržal pritiske kapitala in čezmerne poselitve. Naša kupna moč je manjša kot pri kupcih iz drugih evropskih držav, postopoma nas bodo izrinili. Nekateri hiše in zemljo morda res prodajajo v stiski, večinoma pa gre za pohlep po denarju in hitrih zaslužkih. Nov sežanski prostorski načrt predvideva širjenje vasi za dodatnih 950 novih prebivalcev. Ne vemo niti, za kakšno gradnjo gre. Zbrali smo 92 podpisov krajanov proti, a nimamo še nobenega odgovora. Novi prebivalci se ne vključujejo v življenje skupnosti, vidimo, da se ne želijo naučiti slovenskega jezika, izjeme pa so zelo redke.«

Mladi bi lahko obnovili stare hiše

»Če bomo še naprej na leto prodali dvesto nepremičnin Italijanom, kaj nas čaka? Nekaj podobnega kot Slovencem na tedaj še slovenskem, tržaškem Krasu po letu 1945, izrinili nas bodo. Zdravilo imajo naše občine, država in banke. Kraševci ne bomo naselili vseh novih pozidav, Ljubljančanov tudi ni toliko. Dejansko je tako, da jih bodo pokupili ljudje z druge strani meje. Naši mladi nimajo denarja, in namesto da plačujejo najemnino za stanovanja, bi jim lahko ponudili ugodne kredite, da bi obnovili stare hiše, ki so jih lastniki podedovali in jih ne morejo vzdrževati. Bolje bi bilo, da najemnine plačujejo njim,« predlaga Stane Henigman iz Tomaja.

Na naša vprašanja, ali so domačini italijansko govoreče Lokavce kdaj povabili medse ali jim ponudili tečaj slovenskega jezika, odgovorov nismo slišali, saj z novimi vaščani sploh nimajo stikov. Za to bi morala poskrbeti krajevna skupnost ali občina, menijo domačini.

Barbara Jejčič iz CIK pa kategorično zavrača obtožbe o nestrpnosti do tujcev. »Vemo, da je treba s temi stvarmi previdno in pametno. Nismo nestrpni do Italijanov kar počez, treba je videti, kdo koga in zakaj ne mara. Tudi na prve Ljubljančane, ki so na Kras prišli v 90. letih, se je gledalo po strani, ker se niso znali obnašati, pozneje pa so prav Ljubljančani spodbudili obnovo hiš in podobno.

Če si 'človek', ni pomembno, od kod si. Poznamo tudi nekaj italijanskih družin, ki se učijo slovensko in se dobro razumemo med seboj. Ti so do svojih rojakov, ki tudi živijo tu, zelo kritični, pravijo, da jih je celo sram zaradi njih. Toda ko vidiš, kako nekateri tujci provocirajo, potvarjajo zgodovinska dejstva, zahtevajo, da z njimi govoriš samo npr. italijansko, razobešajo italijansko zastavico zdaj tu, zdaj tam, postavljajo dvojezične napise ... to pa nas zelo zelo moti. Ja, vsi imajo pravice, tudi do nakupa nepremičnin pri nas, toda kje so pa naše pravice? Spomnimo se, da so Italijani izrinili slovenščino iz javne rabe, ko so proglasili središče Trsta za nedvojezično območje. Na dvojezičnem območju pri sosedih ni povsod dvojezičnih napisov, kot bi morali biti. Pa jih postavljajo tu, kjer ne živi nobena italijanska manjšina! Nekateri Italijani na Krasu nas sami opozarjajo, naj nazaj dvignemo 'konfine', kajti doli je gospodarski položaj slab, pri nas pa je življenje zanje cenejše. Mi želimo Kras zaščititi pred divjimi pozidavami, in to lahko storimo z ustanovitvijo parka Kras,« pravi Barbara. Kdo bo kupil prazne vrstne hiše v Divači? Niti Divačani niti Ljubljančani? Italijanske kupce k nakupu v Sežani vabimo kar sami.