Tiskane izdaje
Ljubljana – Pri potovanjih je tako, da si želi človek v kratkem času, ki ga ima, doživeti in videti čim več, večina pa si zagotovo želi mesto, ki ga obišče, izkusiti v čim bolj pristni obliki. Ker je pač tako, da je kljub porastu socialnih omrežij in vedno večji globalni povezanosti prebivalcev našega planeta težko imeti prijatelja v vsakem kraju, je couchsurfing ali kavčanje, v kakršni obliki se je beseda udomačila v slovenskem jeziku, za nekatere popolna rešitev.
Kavčanje je v preteklih letih med Slovenci postalo precej bolj znano in razširjeno, kot je bilo včasih, zato se kavčarskemu druženju iz dneva v dan pridruži več ljudi. V Ljubljani je tako že skoraj 1400 tistih, ki popolnim neznancem z vsega sveta ponujajo edinstveno izkušnjo spoznavanja prestolnice z vidika domačinov, v vsej Sloveniji pa je takšnih skoraj 3000.
Pravila kavčanja so jasna, predvsem pa je sodelovanje zelo neobvezujoče. Vse poteka na prostovoljni ravni in vsak uporabnik lahko popolnoma sam določi, kaj gostom ponuja, koliko časa ti lahko ostanejo in komu sploh bo ponudil svoj kavč, sobo ali v nekaterih (ne tako redkih, kot bi si človek mislil) primerih celo stanovanje.
Ideja o kavčanju se je leta 1999 utrnila Američanu Caseyju Fentonu, ko se je pripravljal na svoj prvi obisk Islandije. Da bi privarčeval pri stroških bivanja, je naključnim 1500 študentom islandske univerze poslal elektronsko pošto, v kateri jih je prosil, ali bi morda lahko prespal pri kakšnem od njih.
Skoraj takoj je dobil odgovor več kot petdesetih ljudi, ki so mu ponudili brezplačno prenočišče, kar mu je dalo misliti in ga na koncu prepričalo, da vzpostavi omrežje, ki bi na takšen način povezalo vse svobodomiselne glave sveta. Štiri leta je potreboval, da je zamisel uresničil, in spletna stran www.couchsurfing.com je leta 2003 tudi uradno zaživela.
Do danes ima kavčarska skupnost že več kot milijon uporabnikov iz več kot 69.000 mest, v katerih govorijo 302 različna jezika. Od leta 2004 so zabeležili več kot 1,7 milijona uspešnih kavčanj ter več kot 1,9 milijona novih prijateljstev, ki so se stkala od kavča do kavča. Uporabniki so poročali o več kot 4,3 pozitivne izkušnje, kar je kar 99,7 odstotka vseh kavčarskih izkušenj doslej.
Odlična priložnost za mlade popotnike
»Kavčanje mi je predstavila prijateljica, ko sem se razočaran vrnil iz Bruslja in ji potožil, da nisem nikogar poznal, niti vedel, kaj bi tam sploh lahko počel,« pove dvajsetletni Jošt Derlink iz Ljubljane, ki je član kavčarske skupnosti od leta 2007.
Jošt je bil, kot pove, na začetku večinoma gostitelj, kljub temu da živi v družinski hiši, zato na začetku niti ni vedel, kako bo vse skupaj sprejela njegova družina: »Imel sem srečo, saj je bila moja oziroma kar naša prva gostja Argentinka, ki se je učila slovensko, kar je bil velik plus za vse, še posebno za babico, ki ne razume angleškega jezika,« razloži Jošt in pove, da je ravno zato, ker je bila prva izkušnja pozitivna, gladko steklo tudi naprej. Sam je sicer kavčal v Lyonu, Zürichu, Parizu, Portu in Lizboni, nikjer pa ni imel niti ene negativne izkušnje, tudi vsi njegovi gostje so bili vsi prijetni ljudje, pove.
Kavčanje priporoča vsakemu, saj »naredi potovanje precej bolj dostopno, ravno zato, ker nimaš stroškov bivanja«, poleg tega pa je »vse skupaj bolj osebno, gostitelji ti povedo, kam se splača iti in na kakšen način«. »V Lizboni sem tako izvedel, kam grem lahko na pivo za dva evra, obiskal sem tudi precej bolj neturistično plažo, kot so bile druge, tja pa sem se pripeljal s kolesom, ki sem ga lahko najel zastonj, česar sam zagotovo ne bi ugotovil,« je o dobrih lastnostih kavčanja prepričan Jošt.
Kavčanje v tretjem življenjskem obdobju
»Ko sem šla pred štirimi leti v pokoj, sem si obljubila, da bom prosti čas izkoristila za potovanja,« svojo zgodbo začne najstarejša uporabnica slovenskega kavčanja, 61-letna Maša Martinčič iz ljubljanskih Murgel, »že tako in tako sem imela aktivno življenje, zaposlena sem bila v turizmu, v marketingu Cankarjevega doma, in sem že tako veliko potovala, zato sem si rekla, da bi lahko vse skupaj združila z novimi edinstvenimi izkušnjami.«
Martinčičeva je gostila ljudi z vsega sveta, ki so bili največkrat stari od petindvajset do trideset let: »Na obisku pa so bili tudi že starejši, morda zato, ker sem tudi sama starejša,« se nasmeji. »Kavčanje je sicer odlična zadeva,« je navdušena Martinčičeva, »seveda si, preden sprejmem goste, ogledam njihov profil ter gostim tiste, ki se tudi meni zdijo zanimivi.«
Prepričana je, da je takšno spoznavanje novih ljudi odlična priložnost za širjenje obzorij v vsakem pomenu, generacijsko, jezikovno, kulturno in geografsko, saj se moraš »o vsakem, ki pride, vsaj malce pozanimati o njegovi državi in glavnem mestu, če ne drugega«.
Opozarja pa, da je prav, da si poleg gostitve za goste vzameš vsaj malo časa, zato, kadar kdo spi v njeni hiši, z njim preživi vsaj en večer: »Zbere se vsa družina, mož, hči, vnukinja, morda še kakšen prijatelj, skuhamo kaj dobrega in se prijetno podružimo.« Martinčičeva je sicer doslej kot »kavčarka« obiskala zgolj Avstrijo in Italijo, kamor si želi še večkrat, saj se v tretjem življenjskem obdobju uči italijanščine. »S precej svojih gostov ter gostiteljev sem ostala v stikih, z nekaterimi smo šli celo skupaj v Italijo,« sklene.
