Cukjati: Gre za praznik celotne domovine

Ljubljana/Ajdovščina/Kranj – V hiši književnika Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani je bila 26. aprila 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF). V spomin na ustanovitev OF je bil 27. april razglašen za državni praznik, za dan upora proti okupatorju.

Državna proslava ob tem prazniku je potekala pri Vojkovi koči na Nanosu, slavnostni govornik pa je bil predsednik državnega zbora France Cukjati. Proslave so se med drugim udeležili predsednik države Janez Drnovšek, predsednik vlade Janez Janša in generalni direktor policije Jože Romšek.

Cukjati: Gre za praznik celotne domovine

“Danes slovenska država praznuje dan upora proti okupatorju. Upora proti vsemu in vsakomur, ki je želel kakorkoli izničiti slovenstvo in si podrediti slovenski narod,” je v slavnostnem nagovoru dejal Cukjati. Na tej gori, na Nanosu, nas kar tri spominska obeležja opozarjajo na širino slovenskega upora v prejšnjem stoletju: spomenik TIGR-u, prvemu uporu proti fašizmu v Evropi, spomenik heroju partizanskega upora proti okupatorju in spomenik zadnjega upora, ki je zaključil verigo slovenske borbe za samostojno državo.

“Danes pravzaprav ni pomembno, kaj se je in kaj se ni zgodilo na današnji dan leta 1941 v Rožni Dolini. Danes namreč ne praznujemo le določenega uporniškega dejanja, ampak pogum in voljo Slovencev, da se uprejo, kadar jim grozi uničenje. To je praznik vseh uporov slovenskega naroda proti vsem okupatorjem, vsem sovražnikom slovenstva. Praznik celotne slovenske domovine, praznik vseh njenih hčera in sinov,” je prepričan Cukjati.

Predolgo spregledana zaslužna gibanja

Leta 1941 je za Slovenijo nastopila usodna pomlad. Okupatorji so jo raztrgali in na naših tleh se je začel najbolj uničujoč mrtvaški ples v zgodovini slovenskega naroda. A v tistem usodnem času se je tudi upornost slovenskega naroda razmahnila v zavidljivi razsežnosti in moči. Kdo izmed nas ne pozna veličine partizanskega upora in prav je, da se ga vedno znova in s ponosom spominjamo. Predolgo pa je bilo pozabljeno prav tako pogumno odporniško gibanje TIGR, ki ga je rodilo trpljenje Primorcev pod fašizmom. Šele leta 1997 je tedanji predsednik Republike podelil TIGR-u Zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Še vedno pa nismo izkazali ustrezne pozornosti Tajni krščansko-socialni organizaciji primorskih duhovnikov in drugih kulturnih delavcev, ki so se uprli tako italijanski posvetni, kot tudi cerkveni oblasti. Iz te organizacije se je oblikovalo gibanje Narodne enotnosti, ki je delovalo po načelu, da je potrebno ideološke in politične delitve preseči v imenu skupnega narodnega interesa, za enotnost in združitev vseh političnih sil v uporu proti okupatorju.

Čaka nas tudi spoznanje in priznanje narodnozavednega upora slovenskih fantov, ki so se po razpadu starojugoslovanske vojske uprli okupacijski oblasti, ustanovili nove enote Jugoslovanske vojske v domovini, a bili jeseni 1943 tragično pobiti v kočevskih gozdovih.

Poklon tudi nasprotnikom komunistične diktature

In še mnogi drugi, ki so v času druge svetovne vojne tvegali ali celo žrtvovali življenje za obrambo svoje družine, svojega doma, svojega jezika, svoje domovine. Tudi njih ne smemo pozabiti, ko praznujemo dan upora.

Pa tudi tistih ne, ki so po drugi svetovni vojni, ko je bil vsak organiziran upor že v kali zatrt, kot posamezniki izkazali pogum, da se po svojih močeh uprejo komunistični diktaturi. Tudi njim naj na današnji dan velja spoštljiv poklon, je menil Cukjati.

Kot en, nerazdeljen narod tudi leta 1991

S posebnim ponosom pa se spominjamo upora proti tankom Jugoslovanske armade leta 1991, ko nas je ogroženost slovenske samostojnosti združila v en sam uporniški blok. Državno vodstvo se je poenotilo, politične stranke so si podale roke, slovenska policija in vojaki teritorialne obrambe pa so v ljudstvu našli brezkompromisno podporo. To je bil upor, v katerem smo dokazali, da smo v kriznih trenutkih sposobni nastopiti kot en, nerazdeljen narod.

Prejšnje stoletje je bilo za Slovenijo stoletje ogroženosti, a tudi stoletje številnih uporov. Sprostiti moramo svoj zgodovinski spomin in dovoliti, da nas ta zgodovina obogati. Resnica ni samo težka in boleča, ampak tudi lepa in vzpodbudna. Tudi pri obravnavi uporov moramo ločiti zrnje od plev. Šele potem bodo upori slovenskega naroda zablesteli v svojem prvinsko nesebičnem domoljubju.

Šele ob koncu vojne so nekatere stvari postale bolj jasne...

Ni večje in bolj boleče krivice, kot je ta, če nekomu, ki je v svoji najbolj sveti ljubezni do domovine tvegal in žrtvoval svoje življenje, podtikamo najbolj zavržene motive. Če torej tisočim fantom in dekletom očitamo, da so šli v partizane zato, da bi s krvavo revolucijo zmagal komunistični teror. Ali če vaškim stražam očitamo, da so prijele za puško zato, da bi zmagal nacifašizem, za katerega se je že takrat vedelo, da hoče izruvati slovenstvo iz te dežele pod Triglavom.

Marsikateri upor se je začel z velikim zagonom, ljubeznijo in idealizmom, nato pa zbledel, se izrodil ali žalostno končal – a nikoli po krivdi tiste velike večine, ki so se uporu pridružili iz volje ubraniti svoj dom, svojo domovino.

Koliko partizanov je leta 1945 žalostno spoznalo, da so se borili za neko drugo svobodo, za tako, ki bi veljala za vse ljudi in ne bi bila zaznamovana s strahom, sovraštvom in zločinom? In koliko domobrancev je ob koncu vojne moralo razočarano spoznati, da je njihov upor proti boljševizmu končal v objemu okupatorja?

Upor je treba osvoboditi bremen preteklosti

Tudi zato je spomin na upor iz leta 1991 blagodejni obliž na staro bolečino slovenskega naroda. Iz tega upora, iz katerega se je pred petnajstimi leti rodila samostojna in demokratična Slovenija, bomo še dolgo črpali zavest, da smo se v kritičnih trenutkih sposobni z ramo ob rami dvigniti kot en nerazdeljen narod za obrambo svoje domovine.

In na današnji praznik se spodobi, da ta domovina ponovno odkrije in s ponosom prizna vso širino in globino upora proti vsem totalitarizmom prejšnjega stoletja, upora, ki izvira iz pristne domoljubnosti, čeprav so ga marsikdaj zasenčili grehi, ki jih prav tako priznavamo in obsojamo. Pa ne zato, da bi zmanjšali pomen in vrednost upora, ampak zato, da bi ta upor osvobodili bremen preteklosti in ločili zrnje od plev.

“Čas je, da ta slovenska domovina postane mati vseh svojih otrok. Čas je, da postane sposobna najti in priznati pristno domoljubnost v vseh različnih uporih slovenskega naroda, ne glede na to, kakšne svetovnonazorske barve so bili. Šele potem bo tudi ta praznik v vsej svoji polnosti praznik vseh Slovencev in šele potem bo vrednota upora zasijala v svojem neomadeževanem pomenu tudi za bodočnost slovenskega naroda,” je svoj govor zaključil Cukjati.

Položili vence na tri spominska obeležja

Na proslavi so bile prisotne tudi delegacije društva TIGR Primorske, Zveze združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije, Zveze veteranov vojne za Slovenijo in policijskega veteranskega združenja Sever. Te so položile vence k spominskim obeležjem trem različnim obdobjem upora (tigrovcem - članom prve protifašistične organizacije v Evropi, slovenskemu partizanu in narodnemu heroju Janku Premrlu-Vojku in vezistom v osamosvojitveni vojni).

Gneča na Nanosu – tudi zaradi nezadovoljstva

Nekateri predstavniki zveze borcev z lokacijo državne proslave niso bili zadovoljni. Območni odbor ZZB NOB v Ajdovščini je namreč pred državno proslavo ob 10. uri pri Abramu na Nanosu pripravil spominsko slovesnost v spomin na prvo večjo partizansko bitko na Primorskem 18. aprila 1942 (t. i. Nanoško bitko) in 65. obletnico ustanovitve OF. "Letos se je vlada odločila za proslavo na čisto drugi strani Nanosa, in to z istim namenom kot je lani posegla v priprave na obeležitev 60. obletnice prve slovenske vlade v Ajdovščini. Lani so režimski zgodovinarji pljuvali po prvi slovenski vladi, zato nas seveda moti, da naj bi prav s temi ljudmi praznovali dan boja proti okupatorju," je izjavil član ajdovskega območnega in državnega odbora ZZB NOB Slovenije Anton Mihelj.

Janša: Opustimo ideološka razhajanja preteklosti

Ob današnjem prazniku se spominjamo pogumnih pripadnikov številnih generacij naših prednikov, ki so v slovenski zgodovini branili slovensko zemljo in slovenstvo. Njihova dejanja so nas ohranila in pred 15 leti omogočila ustanovitev lastne države, je ob državnem prazniku, dnevu upora proti okupatorja, zapisal predsednik vlade Janez Janša. "Danes praznik predstavlja priložnost, da opustimo ideološka razhajanja preteklosti. Dan upora proti okupatorju naj bo praznik vseh Slovenk in Slovencev in vseh državljank in državljanov. Odporništvo proti okupatorju je pozitivna vrednota, vredna spomina in dostojne počastitve," je zapisal premier Janša v voščilu.

Premier Janša je ob današnjem prazniku čestital vsem državljanom in državljankam, še posebej pa veteranom TIGR - prve protifašistične organizacije v Evropi, udeležencem nacionalnega odpora proti okupatorju v času 2. svetovne vojne ter veteranom vojne za Slovenijo in policijskim veteranom združenja Sever.

Spomenica SD ob dnevu upora proti okupatorju

Partizanski upor proti okupatorju je slavno poglavje slovenske zgodovine. Sredi prejšnjega stoletja je obranil in ohranil narodovo svobodo ter tako omogočil, da smo Slovenci desetletja pozneje oblikovali samostojno državo. Partizanski upor proti okupatorju je bil domoljubno dejanje. Zato smo na to pogumno in srčno ravnanje tedanje uporniške generacije Slovencev danes lahko ponosni vsi, ne glede na različna politična ali svetovno nazorska prepričanja. Zato je pomembno, da sedanja in prihajajoče generacije Slovencev ohranijo to slavno poglavje v zgodovinskem spominu kot pozitivno vrednoto, ki krepi narodovo samozavest za potrebe izzivov prihodnost, je zapisal predsednik SD, Borut Pahor .

Dejstvo, da so bile v tej hudi preizkušnji takratne slovenske politične sile na različnih straneh je povzročilo tragični državljanski konflikt s povojno nedemokratično prilastitvijo oblasti ene od političnih sil organizatork upora. Toda to njeno nesprejemljivo ravnanje v ničemer ne spreminja narave domoljubnega upora in njegovega pomena za ohranitev slovenstva in v ničemer ne opravičuje sodelovanja z okupatorjem. Tudi ta boleča izkušnja državljanskega spopada nam mora ostati v zgodovinski zavesti kot opomin.

Moramo stopiti skupaj!

Dovoljujemo si oceniti, da smo se Slovenci iz teh pomembnih zgodovinskih izkušenj naučili, da je potrebno v odločilnih trenutkih za narodove interese složno stopiti skupaj. Verjetno je bilo tudi zaradi zavedanja nevarnosti narodovega razkola v času druge svetovne vojne, pol stoletja pozneje mogoče prestopiti pragove političnih in svetovno nazorskih razlik in složno doseči osamosvojitev Slovenije in njen vstop v Evropsko unijo in zvezo Nato.

Do svobode brez orožja

S tem slovensko nacionalno vprašanje ni izčrpano, pač pa se na novo zastavlja v pogojih odprte in v razviti in demokratični svet odprte družbe. Skupaj z drugimi naprednimi silami sveta si bomo prizadevali, da svobode nikoli več ne bo potrebno braniti z orožjem. Toda tudi če bo temu na srečo res tako, se in se bodo pred naš narod postavljali nekateri razvojni izzivi, ki bodo terjali slogo in partnerstvo. Zgodovinske izkušnje, dobre in slabe, so nam lahko za opomin in zgled, je še prepričan Pahor.

Na Gorenjskem pohod na Udin Boršt

Območno združenje borcev, udeležencev in simpatizerjev narodnoosvobodilnega boja (NOB) Kranj pa je na današnji praznik organiziralo že 13. Pohod prijateljstva in spomina Udin Boršt. Udeleženci tradicionalnega pohoda so se, odvisno od njihove fizične pripravljenosti, podali na 13 oziroma na sedem kilometrov dolgo pot po gozdnih stezah spominskega parka Udin Boršt na Kokrici pri Kranju, kjer so se med NOB borili partizani Kokrškega odreda.

Prireditev ob dnevu upora proti okupatorju sta na Lackovi domačiji v Novi vasi pripravila tudi Mestna občina Ptuj in območno združenje borcev in udeležencev NOB Ptuj. Slavnostni govornik je bil delegat glavnega odbora ZZB NOB Slovenije Zvonko Cajnko.

Občina Slovenske Konjice, območno združenje borcev in udeležencev NOB, veterani vojne za Slovenijo in društvo Sever so prav tako pripravili osrednjo slovesnost ob 65. obletnici ustanovitve OF, 15. obletnici osamosvojitvene vojne in smrti komandanta Bračičeve brigade Milenka Kneževiča. Slavnostni govornik v spominski hiši na Tolstem vrhu je bil predsednik glavnega odbora ZZB NOB Slovenije Jože Božič.

Akcija že v dveh tednih po okupaciji Slovenije

OF so ustanovili predstavniki Komunistične partije Slovenije (KPS), krščanskih socialistov, sokolov in slovenskih kulturnih delavcev. Nastala je deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo, in dobrih 14 dni po okupaciji Slovenije. OF se je med Slovenci hitro širila in je bila podlaga za uspešen NOB. Delovala je na vsem slovenskem etničnem ozemlju, tudi na Koroškem, Primorskem, v Benečiji in Porabju. Takoj po ustanovitvi je začela zbirati in vključevati privržence ter pripravljati oboroženi odpor.

Program nespremenjen vse do konca vojne

Vrstile so se demonstracije, trosenje letakov, akcije, sabotaže, od konca julija 1941 je organizirala tudi partizanske čete na podeželju, v mestih udarne skupine, ki so se spopadale z okupatorji. Istega leta je izoblikovala tudi svoj temeljni program, ki je sprva obsegal sedem točk, v letu 1942 pa je dobil še dve. Program je ostal nespremenjen do konca vojne. V njem je bilo zapisano, da se mora akcija proti okupatorju začeti takoj, pomenila pa naj bi izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.