Da bo jesen zlata, moramo poskrbeti sami

Kakovost upokojenskega življenja je odvisna od zdravja na eni strani in finančne preskrbljenosti na drugi.

Objavljeno
23. oktober 2011 13.35
Posodobljeno
23. oktober 2011 13.40
Jelka Simončič
Jelka Simončič

Upokojenci so očitno najbolj aktivna in zaposlena skupina ljudi. Tako bi lahko sklepali po njihovih odgovori, da nikoli nimajo časa. Z upokojitvijo imajo več časa za hobije, potovanja in druge prijetne aktivnosti, ki jih niso utegnili početi v svoji aktivni dobi. Seveda pa je kakovost upokojenskega življenja odvisna od zdravja na eni strani in finančne preskrbljenosti na drugi. In zadnja bo za prihodnje generacije upokojencev lahko problematična.

Zato ni nič nenavadnega, da marsikoga že zdaj preganja skrb, kako in od česa bo živel, ko bo odšel v zasluženi pokoj, saj realna vrednost pokojnin že nekaj let pada. Da bomo le s pokojnino ohranili enako visok življenjski standard, kakor ga imamo, ko še hodimo v službo, se ne smemo zanašati. Po projekciji Eurostata bo leta 2060 v Sloveniji kar 35 odstotkov ljudi starejših od 65 let, število zaposlenih, ki vplačujejo v pokojninsko blagajno, in upokojencev pa se bo izenačilo že leta 2024. Ne le da bo v razmerju do tistih, ki blagajno polnijo, vse več ljudi, ki bodo upravičeni do izplačil iz državne pokojninske blagajne, daljša se tudi pričakovana življenjska doba in s tem leta prejemanja pokojnine. Vsako leto se, po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS), čas prejemanja pokojnine podaljša za dva meseca; tako je bila, denimo, decembra leta 2007 povprečna doba prejemanja starostne pokojnine v Sloveniji za ženske 20, za moške 16 let, še šest let prej pa je bila za ženske nekaj manj kot 16 let in za moške 14 let. Dodatna težava je lahko struktura zaposlenih, ki vplačujejo v pokojninsko blagajno. Slovenski pokojninski sistem, ki zdaj sloni na treh stebrih, namreč deluje po načelu solidarnosti. V pokojninsko blagajno se stekajo sredstva iz naslova prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje, ki se zaposlenemu posamezniku odmerijo v določenem odstotku njegove bruto plače. Slaba struktura zaposlenih, tj. večji delež zaposlenih s podpovprečnimi plačami, pomeni manj vplačanih prispevkov in zato manj denarja za pokojninsko blagajno in pokojnine.

Trije stebri

Omenili smo, da slovenski pokojninski sistem sestavljajo trije stebri. Prvi je državna pokojninska blagajna, drugi prostovoljno pokojninsko zavarovanje, v katerega lahko vplačujejo zaposleni, nekaj pa primakne še delodajalec, tretji steber, v katerega lahko vplačujemo vsi, pa predstavljajo različne oblike življenjskih zavarovanj, rentnih varčevanj in podobno.

Ob prej omenjenih dejstvih (staranje prebivalstva, slabša struktura zaposlenih) vsekakor ne gre zanemariti opozoril in nasvetov finančnih strokovnjakov, ki so si edini, da bomo morali za svojo varno starost poskrbeti tudi sami. S pokojnino, ki jo lahko pričakujemo, marsikdo ne bo mogel preživeti, še zlasti če bo v svojem delovnem obdobju prejemal nizko plačo, ob tem pa se bo še postopno zniževala odmerna stopnja. Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) je bila že leta 2007 povprečna starostna pokojnina za tretjino nižja od povprečne mesečne neto plače. Po nekaterih napovedih se bodo do leta 2025 starostne pokojnine zmanjšale na 40 odstotkov posameznikove najboljše plače, pozneje pa se bo ta delež le še nižal.

Poskrbeti moramo 
tudi sami


Črno sliko lahko nekoliko popravita drugi, predvsem pa tretji pokojninski steber oziroma druge oblike varčevanja za boljšo prihodnost. Velja zlato pravilo, da prej ko začnemo varčevati, manjše mesečne zneske bomo vplačevali za dosego zastavljenega cilja – v našem primeru za čim manjšo razliko med plačo in izplačano pokojnino. Zavarovalnice in banke ponujajo kar nekaj možnosti, kako naložiti denar, ki ga bomo oplemenitenega črpali v starosti. Na seznamu najdemo postopna rentna varčevanja, vlaganje na kapitalske trge neposredno v delnice ali posredno prek investicijskih skladov, življenjska zavarovanja z bolj tveganim varčevanjem v vzajemnih skladih ali v manj tveganih naložbah in podobno.

Kateri je pravi za nas, je odvisno od več dejavnikov. Naložbena življenjska zavarovanja so primerna za tiste, ki bi radi po svoji smrti poskrbeli za svoje potomce ali druge dediče, zraven pa bi radi tudi privarčevali – del dogovorjenega mesečnega obroka gre za zavarovalno polico, del pa v naložbo. Naložbeni del v primeru doživetja dobimo na račun skupaj z morebitnimi donosi, z zavarovalnico pa se lahko dogovorimo tudi za rentno izplačevanje.

Tisti, ki ne želijo tvegati, se lahko odločijo za klasična življenjska zavarovanja. Prednost tega je zajamčena višina izplačila ob doživetju oziroma poteku zavarovanja. V nasprotju z naložbenim zavarovanjem v tem primeru zavarovanec ne prevzema naložbenega tveganja v vzajemne sklade, ampak zavarovalnica varčevana sredstva nalaga predvsem v nizko tvegane naložbe, kot so državne obveznice, bančni depoziti in podobno. Nekatere zavarovalnice vsako leto pripišejo del dobička iz poslovanja in tako zvišajo zavarovalno vsoto za primer smrti ali doživetja.

Posvetujmo se 
s strokovnjakom

Vsekakor je pametno, da se pred odločitvijo, kam naložiti denar, posvetujemo s finančnim strokovnjakom. Vsaka oblika varčevanja ima svoje prednosti in slabosti, zato moramo pretehtati različne možnosti in okoliščine, da bi se pravilno odločili. Strokovnjaki mlajšim svetujejo, da se odločijo za bolj tvegane naložbe, kot so delnice in delniški skladi, saj analize gibanj na kapitalskih trgih v preteklosti kažejo, da kljub nihanjem vrednosti na borzah, ki jih ni mogoče predvideti, v daljšem časovnem obdobju lahko pričakujemo večje donose, kot jih prinesejo varne in zanesljive naložbe. Pri zadnjih so donosi zagotovljeni, a majhni, poleg tega so dolgoročno pod vplivom inflacije in lahko se zgodi, da bo naš kupček denarja v prihodnosti vreden precej manj, kakor bi si želeli.

Pomislimo tudi 
na nepričakovano

Ko se odločamo, katero varčevanje je primerno za nas, moramo pomisliti na nepredvidene dogodke, kot so izguba službe, smrt bližnjih, zmanjšanje plače, saj bi nas, če ne bi več mogli poravnavati svojih obveznosti, odstop od dolgoročne pogodbe o varčevanju ali življenjskega zavarovanja gotovo udaril po žepu. Pri nekaterih bankah se lahko pogodba razdre šele po določenem številu mesecev in tudi privarčevanih sredstev ne izplačajo kar takoj, nekatere za to zaračunajo provizijo … Zato velja dobro premisliti katero obliko varčevanja izbrati, koliko denarja vlagati in za koliko časa se bomo obvezali varčevati. Ob tem moramo tudi preveriti pogoje in drobni tisk, da vemo, kaj se nam lahko zgodi, če se nam karkoli zalomi. Ko razmišljamo o dolžini varčevanja, bo koristila informacija, da smo samo pri življenjskem zavarovanju, sklenjenem za več kot 10 let, oproščeni plačila 6,5 odstotka davka od prometa zavarovalnih poslov in 20-odstotne obdavčitve morebitnih prihodkov po preteku pogodbe.

Alternativne oblike

Za konec zapišimo, da omenjeni zavarovalniški in bančni produkti niso edina možnost za zagotavljanje zlate jeseni. Del razpoložljivih sredstev lahko vložimo v nepremičnine in nam določeno rento predstavlja najemnina, ki jo prejmemo za to dodatno nepremično. Vir sredstev za zlato jesen je lahko tudi prodaja nepremičnine – tako navado imajo recimo Američani, ki najprej s posojilom kupijo hiško in jo odplačajo nekako do upokojitve, nato pa jo prodajo in se preselijo »na Florido« v najeta oskrbovana stanovanja. Zanimiva alternativa je naložba v plemenite kovine, predvsem zlato, za katero pri prodaji ni treba plačevati davka. Skratka možnosti je veliko, pomembno je to, da se za varčevanje odločimo čimprej. Ura namreč neusmiljeno tiktaka. A to je že druga zgodba.

Iz Nedela