Da, med Scilo in Karibdo, razen če ...

Akademik Veljko Rus je v Sloveniji eden redkih, ki ima glede razvoja družbe zelo jasen koncept. Junija letos je izšla njegova knjiga Tretja pot med antikapitalizmom in postsocializmom, v kateri je segel onkraj Slovenije ter kritično premislil alternative socialnega razvoja.

Objavljeno
24. oktober 2009 11.07
Janez Markeš
Janez Markeš
Akademik Veljko Rus je v Sloveniji eden redkih, ki ima glede razvoja družbe zelo jasen koncept. Junija letos je izšla njegova knjiga Tretja pot med antikapitalizmom in postsocializmom, v kateri je segel onkraj Slovenije ter kritično premislil alternative socialnega razvoja ob programu, ki sta ga med drugim podprla Tony Blair in Gerhard Schröder. Odtlej so se v Sloveniji prav na socialnem področju zgodile močne spremembe. Pogovor je potekal tudi o njih, predvsem pa o alternativah, ki v zaostreni ekonomski in socialni krizi dobivajo nov pomen.

Profesor Rus, socialni modeli v Evropi, nemara po vsem svetu, prav tako v Sloveniji, se postavljajo pod vprašaj. Vaša razmišljanja - razgrnili ste jih tudi v knjigi Tretja pot med antikapitalizmom in postsocializmom - z mero optimizma nakazujejo določene rešitve, kako človeka na novo spet »počlovečiti«. Je to glede na globalno krizo sploh še mogoče?

Ne samo, da je mogoče, ampak je celo nujno. Upravljanje družb zahteva neki koncept, ki je združevalen in ponuja smisel vsakodnevni dejavnosti. Brez tega ni motivacije, ki je bistvena, kajti motivacija ni plača, ampak smisel, ki ga iniciirajo bodisi posamezne skupine - denimo stranke - bodisi gibanja. Moje pričakovanje je, da bo prišlo do neke programske usmeritve prek gibanj in ne strank. Ne nazadnje zgodovina zadnjih dveh stoletij poteka tako, da se najprej oblikujejo neke zelo ohlapne ideje, gibanja jih širijo, prej ali slej pa se tudi institucionalizirajo. Tako je bilo od krščanstva, tako rekoč od katakomb naprej.

Odločilno vlogo vidite pri civilni družbi. Primerjate jo s »tretjo potjo«, ne le Blairovo, temveč celotne svetovne levice, ki se pomika k novi realnosti; tudi desnice, ki zapušča nacionalne okope. Pa je civilna družba dejansko lahko tako močna, da bi premikala politične sisteme?

Menim, da tretja pot sploh ni mogoča, če ne nastopi nov element, ki mu pravimo civilna družba, čeprav ne vemo natančno, kaj pravzaprav sploh je. Vendarle brez njene večje vloge ne more priti do nobene inovacije v razmerju med dvema glavnima regulatorjema, državo na eni strani in trgom na drugi. Razmerje med njima je izključujoče, gre lahko le v korist enega ali drugega. Edini mogoči medij je civilna družba. Ona je tisti mediator, ki lahko spreminja prvi in drugi regulator. Strinjam se z Janom Kooimanom, ki pravi, da s penetracijo civilne družbe v državo in s penetracijo državnih organov v organe civilne družbe lahko nastajajo neke nove sestavine, tvorbe, ki jih sicer ne moremo pričakovati od nikoder.

Giddens je zapisal, da je uspeh »tretje poti« bolj pričakovati v državah, ki niso toliko občutljive na socialne razlike. Je glede na to »tretja pot« mogoča v takih prostorih, kakršen je Slovenija, kjer je socialna občutljivost visoka in kjer je usidran neokorporativizem?

Neokorporativizem je samo ena od oblik aktivne regulacije civilne družbe. Njegovo jedro vidim v strokovnih, poslovnih, profesionalnih združenjih.

Je torej problem v njihovi monopolnosti?

Tudi monopol je lahko pozitiven, kajti v profesionalni etiki je prvo načelo, ki se postavlja, monopol na ekspertizo. Če ni tega, se lahko znajdemo v janzenistični ameriški družbi, v kateri se je zgodila popolna deprofesionalizacija sodstva, zdravstva in šolstva. To je tisto, kar spominja na kulturno revolucijo na Kitajskem. Monopol na ekspertizo je garancija, da se storitve ohranjajo na bolj ali manj neanarhični stopnji.

Dvigovanje socialnih standardov gre vštric z dvigovanjem dostojanstva človeka. Vaše vprašanje je, kako razviti tržno ekonomijo, ne da bi se celotna družba izrodila v neoliberalni trg. Kaj to pravzaprav pomeni?

Pomeni, da tržna ekonomija ne sme prerasti v tržno družbo, ko bi vse postalo blago in bi bilo vse na prodaj; ko ima človek status kupoprodajnega objekta ali celo subjekta, kar je še hujše. Gre za bistveno omejitev, ki jo postavlja tudi Giddens. To je jasna opredelitev, ki dopušča velik manevrski prostor tudi za trg, ima pa neko striktno mejo, prek katere se trženje ne more širiti. Človekovo dostojanstvo na tržni podlagi ne more koeksistirati.

Rekli ste, da delo ne sme biti le sredstvo za preživetje, temveč priložnost za osebni in družbeni razvoj. Nekje drugje pa ste rekli, da je država dolžna zagotoviti socialno varnost, ne more pa zagotoviti blaginje. Zakaj?

Pri tem bi se lahko sklicevali na eno zadnjih Kardeljevih izjav, ko je rekel, da sreče posamezniku ne more zagotoviti ne država ne partija.

... temveč si jo mora priskrbeti sam ...

Ne sam, tolikšne protestantske etike Kardelj ni imel, pridobiti si jo more le v okolju civilne družbe. To seveda vodi v daljnosežno reorganizacijo države blaginje v smeri blaginjske družbe. Zdaj se to dogaja s privatizacijo družbenih dejavnosti. Večina antikapitalistično usmerjenih družboslovcev to označuje kot eno od najmanj dopustih rešitev, češ da vodijo v komercializacijo. Ne vidijo, da med trgom na eni strani in državo na drugi nastaja tako imenovani neprofitni, volunterski sektor. Podatki o številčni rasti teh organizacij na mednarodni ravni, na primer v Angliji, so impresivni.

Zdi se, da v ozadju ideje o dolžnosti države do socialne varnosti, ne pa do blaginje tiči tudi finančna nezmožnost držav za kaj več od osnovnega. Denarja za te zadeve namreč v proračunih zmanjkuje. Primer je Švedska, peša ji pogon protestantske etike, vzorci družbenega obnašanja se spreminjajo ... Je to že splošni svetovni problem?

Moje izkušnje iz Švedske so, da je družina dejansko ogrožena, saj je državna pomoč v tej smeri prevelika. Socialni programi so takšni, da starše popolnoma razbremenjujejo odgovornosti do otrok. To je po moje skrajnost, ki se kaže v preveliki zaščitenosti družine. V osnovi pa res velja, da niti država niti partija človeka ne moreta osrečiti. Lahko bi celo rekli, hvalabogu, da te organizacije nimajo dovolj sredstev, da bi vzdrževale ali celo kreirale duševno blaginjo prebivalstva. Velika stvar pa je, da se je socialna država, na primer Bismarckovega kova, ohranila. Toda tu gre le za tiste programe, ki nastopajo kot intervenca v času negotovosti, kot so na primer smrt, brezposelnost, nesreča, ločitev in podobni dogodki. Tu samo država lahko ponudi zadostno socialno varnost. Je edina, ki lahko učinkovito znižuje negotovost, ki prihaja iz okolja.

Bo država prihodnosti to še zmogla? Predlogi gredo v smer premikov od negativnega k pozitivnemu premagovanju socialnih problemov ...

Koncept pozitivne socialne blaginje ne zahteva več sredstev, ampak bolj participativno reševanje teh problemov. Ne prevzema se celotna odgovornost za človekovo življenje, se pa poudarjata preventiva v zdravstvu in anticipativna regulacija tudi na drugih področjih.

Socialistični teoretik Richard Tawney pravi, da je moralna prenova ekonomije mogoča znotraj kapitalistične ureditve. Če vpeljeva Slovenijo, je videti, da ljudje izgubljajo vero v liberalizacijo. Leta 2006 ste objavili raziskavo, ki kaže, da je v liberalizaciji Slovenije že prišlo do odločilnega »poka« in so se Slovenci nagnili k individualizmu in svobodi bolj kakor k samemu preživetju. Danes je videti, kakor da osrednje vprašanje spet postaja, kako bomo preživeli, bomo sploh lahko vzdrževali družino, otroke ... Je tretja pot prikrit način, kako ukiniti kapitalizem? Vračam se spet na vprašanje, ali je zaradi novih dejstev še realno misliti novo postmoderno socialno ureditev?

Liberalizem verjetno ne igra več tako velike vloge, kot jo je igral v tranziciji. V devetdesetih letih se je zgodilo nekaj fantastičnega, česar do danes še nismo zares analizirali. Izgubili smo 140.000 delovnih mest, kar bi lahko pomenilo gospodarsko katastrofo. Prek samostojnega podjetništva, d. o. o.-jev in drugih oblik se je spontano ustvarilo novih 90.000 delovnih mest. Mogoče jih je polovica kasneje propadla, toda to je bil neverjeten val samoiniciative v ekonomiji, ki je bil posledica ekonomske liberalizacije. V BTC ste tedaj lahko videli, kako nastajajo zasebne trgovinice v javnih skladiščih. Gre za primer, kaj lahko nastane, če odpravite razvojne ovire. V tem času se je zgodila tudi prelomna vrednostna preorientacija. Porasel je delež tistih, ki so se zavzemali za samostojnost kot eno najpomembnejših vzgojnih vrednot, medtem ko sta pridnost in marljivost izgubili težo. To se je zgodilo v zelo kratkem času. Vse to kaže, da se spremembe lahko dogajajo hitro. Kaže tudi na veliko prilagodljivost Slovencev, verjetno tudi drugih populacij. Vprašanje torej ni, ali bomo krizo preživeli ali ne. Preživeli smo drugo svetovno vojno, tudi leto 1948, ki je bilo najhujše. Kar se zdaj dogaja, je teže le toliko, kolikor problem zadeva ves svet.

Načeli ste vprašanje, ali je tretja pot le slalom med levico in desnico, med Scilo in Karibdo. Da to ni nič drugega kakor slalom med Scilo in Karibdo, če ne vpeljemo novega elementa, bolj organizirano civilno družbo. Do te lahko pride zelo hitro, le tisti, ki jo usmerjajo, morajo vedeti, zakaj se organizirajo.

Verjetno je za kaj takega potrebna neka etika. Glede na to, da se po zahodnem svetu fond protestanske etike prazni, se postavi vprašanje, kaj je alternativa? Vi govorite o profesionalni etiki ...

Da, s tem se vračamo na izhodišče. Brez profesionalne avtonomije ni profesionalne etike. Ta ideja je bila skozi desetletje zatrta, zato je sorazmerno nerazvita. Po mojem mišljenju bodo tu nastale velike spremembe, kajti za oblast družba postaja neobvladljiva. Privatizacija kot prenos lastninskih upravičenj iz državnih organov na strokovna in poslovna združenja je tisti, ki tako avtonomijo lahko zagotavlja. Do tega bo prišlo, najprej neformalno. Centralizirana država postaja neobvladljiva. V zvezi s tem je konservativni vodja David Cameron odlično povedal angleškim laburistom: vse držite v rokah, preveč delate, preveliko odgovornost prevzemate, ker ne prenašate kompetenc na nedržavne organizacije.

Od časa, ko ste raziskovali ta področja in jih objavili tudi v knjigi, do danes se je v Sloveniji spremenilo marsikaj. Zavrtele so se t. i. tajkunske zgodbe. Po velikih emocijah, celo strasteh, kakor da je nastal neki družbeni vakuum. Kako se soočiti z njim?

Teh tajkunov ne bi bilo, če ne bi za njimi stale leve in desne politične stranke, ki so bile pravzaprav vse marksistično orientirane, češ da brez materialne baze ni politične in duhovne nadgradnje. Vse so šle v ustvarjanje lastnih poslovnih trdnjav, na katerih bi gradile tudi politično neodvisnost, predvsem neodvisnost od volivcev. To je zelo nevarna in neproduktivna drža. To je ena od najbolj usodnih točk slovenskega nadaljnjega razvoja. Za vsemi tajkuni je bila politična podpora in pobuda, celo nekateri ekonomisti so govorili o koncentraciji kapitala kot nujnem razvojnem koraku. Glede na vse to menim, da ne bi smeli iti v sodne procese, ampak bi morali za tajkune razglasiti amnestijo, ker jih je politokracija spodbujala, zakonov v tej smeri pa ni bilo.

Več v tiskani izdaji Sobotne priloge