Tiskane izdaje
Še en plus s pomislekom si vlada zasluži zaradi spretne pogajalske taktike. Najprej je sindikate sprla z različnimi predlogi (sama je odločno in uspešno zavračala predloge nasprotne strani, ki bi jo oddaljili od edinega cilja, da tudi v prihodnje ohrani maso za plače na letošnji ravni), ki so ustrezali zdaj eni, zdaj drugi skupini sindikalnih pogajalcev, odvisno od tega, ali so bila njihova plačna nesorazmerja v preteklosti že odpravljena ali ne. Nato je nad sindikate spustila še intervencijski zakon - ta bi enostransko uresničil njene makroekonomske težnje -, ki je kot Damoklejev meč visel nad sindikalnimi glavami.
Za konec je »velikodušno« ponudila ponovni socialni dialog in svoje cilje dosegla s soglasjem sindikalistov stisnjenih zob, ki so kljub vsemu dosegli toliko, da se jim ni treba bati upora lastnih članov, vsekakor pa več, kot bi jim dal intervencijski zakon. Pomisleke pa vzbuja zmaličeni socialni dialog, ki nastaja in lahko kaj hitro postane prazna mantra vladajočih. A ga bo kmalu treba vzeti bolj resno, če hočejo učinkovito izpeljati reforme. Za november napovedani protesti sindikalnih central bodo namreč le pokušnja tega, kar vlado čaka, če ji v družbi ne bo uspelo doseči soglasja, da so reforme nujne.
Tudi v sindikatih javnega sektorja so v času krize ugotovili, da ni lahko biti sindikalist. Kako naj namreč javni uslužbenec z varno službo, ki mu grozi le, da bo ostala enaka eno leto, prepriča delavca brez službe v realnem sektorju, ki mu grozi resnična življenjska stiska? Nekateri javni uslužbenci se tudi premalokrat vprašajo, ali je višina njihove plače upravičena, saj ni nobenega nadzora, še manj pa resnih sankcij za njihovo neučinkovitost.
A sindikati in javni uslužbenci niso zakuhali krize, še manj pa so največji razvojni izziv države. Plače javnih uslužbencev tudi niso samopostrežna trgovina, v katero lahko vlada poseže vedno, ko ji zmanjka denarja. Takšen poseg je razumljiv v krizi, ko je treba ukrepati hitro. A kaj če bi se hkrati lotila še mnogo težje naloge in uredila transparentna javna naročila in investicije, kjer se obrača precej več denarja in na kar jo ves čas opozarjajo tudi sindikati javnega sektorja? Kako bo v prihodnje, če bodo podobni posegi postali ponovno aktualni, prepričala sindikate, da s socialnim dialogom misli resno?
Ta grenki zalogaj, v katerega bo nedvomno treba ugrizniti, če hočemo postati resna država, vlado še čaka. Mi pa čakamo vlado. Kdaj se bo spopadla z birokratsko-gospodarsko-političnimi lobiji, ki manipulirajo z javnimi razpisi in jih prirejajo svojim stalnim odjemalcem? Za takšen podvig je nedvomno potreben politični pogum usklajene koalicije, ki je ne bodo trgali nasprotujoči si interesi. Naloga bo težavna še posebno zato, ker koalicija še zdaleč ni imuna na skušnjave oblasti. In na to jo brez milosti opozarja opozicija, ki že brusi nože.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela
