Rim - Bilo je veliko bolj umirjeno, nič več tako napeto kakor ob prvih slovesnostih. Lansko srečanje predsednikov Italije, Slovenije in Hrvaške v Trstu je storilo, da preteklost sicer ni potisnjena v pozabo, vendar ni več edino, o čemer bi se lahko pogovarjali ob prazničnih dnevih. Starega besednjaka, ki pa se pri njem tudi prej nikoli ni izgubil v skrajnostih, se ni mogel znebiti operativni šef italijanske vlade Gianni Letta, predsednik republike Giorgio Napolitano in glavni govornik, pisatelj in ezul Enzo Bettiza pa sta ubrala v primerjavi s prejšnjimi proslavami čisto nove tone.
Giorgio Napolitano, ki je pred štirimi leti Slovence in Hrvate najbolj razburil, ko se je v govoru znesel nad slovanskim barbarstvom in osvajalskimi težnjami, vse iz besednjaka skrajne desnice, ki ga je tedaj povzela in prevzela leva sredina, se zdi po tržaškem srečanju s kolegoma iz Ljubljane in Zagreba, še zlasti pa po nedavnem obisku slovenskega predsednika Danila Türka v Rimu, opazno spremenjen.
Ker v Italiji zunanja politika nastaja usklajeno, ne samo na levi, samo na desni ali v sredini, se spravni toni oglašajo tudi drugod. Kakor je bilo prej skoraj enoglasno zmerjanje sosedov s severovzhoda, so zdaj skupni pogledi na prihodnost. Skupni jadranski prostor in evropsko prihodnost je na parlamentarni proslavi praznika omenil tudi predsednik senata Renato Schifani, politik iz najožjega Berlusconijevega kroga, pa čeprav v uvodu ni mogel mimo starih fraz o etničnem sovraštvu do Italijanov.
Predsednik Napolitano, pred njim pa tudi pisatelj Enzo Bettiza, sta v svojih govorih tolikokrat citirala ali omenila slovenskega predsednika Danila Türka, da je bilo že po tem jasno, kako so se v Rimu odnosov s severovzhodom lotili z drugačnim besednjakom in v drugačnih rokavicah. Napolitano je tudi poudaril, da Danilo Türk, prav tako kot kolega Ivo Josipović, ni preživljal desetletij fašizma, nacionalizmov in uničujoče vojne. Zdaj smo vsi, ki živimo ob Jadranu, evropski državljani, Hrvati bodo to postali kmalu.
Ne smemo pozabiti preteklosti, vendar tudi ne smemo ostati njeni talci, je rekel Napolitano in predlagal, da Italija vzame za svojo zamisel slovenskega predsednika Danila Türka o poti miru med Kobaridom in Devinom, na območju, kjer je v prvi svetovni vojni padlo več kot milijon Evropejcev. Bettiza in Napolitano sta jo označila kot prostor in pot spomina in hkrati očiščenja. Za spomin na oboje, klanje prve svetovne vojne in tudi na fojbe, v katerih so umirali Italijani, pa tudi Slovenci, Hrvati in Nemci, na obdobji od 1915-1918 in 1943-1954.
Najbolj nov in svež za rimske poglede na zgodovino in geopolitiko je bil na Kvirinalu novinar, pisatelj in publicist Enzo Bettiza. Doma iz ene izmed najbolj spoštovanih in bogatih italijanskih aristokratskih družin v Dalmaciji, se nikoli ni pridružil fašističnim in skrajno desničarskim pogledom na zgodovino. Rojakom je razložil, kako je bilo Italijanom, ko so morali zapustiti domove v svoji stari domovini, vendar tudi to, kako je bilo Slovencem in Istranom, ko je Italija po prvi vojni zasedla njihovo ozemlje. Slovencem je vzela tudi imena in priimke, prepovedala njihov jezik, jih terorizirala, naposled pa si je kot okupator vse do Ljubljane nakopala sovražnost ponižanega in trpečega slovenskega prebivalstva.
Maščevanje po vojni je bilo lahko pričakovano. Titove boljševiške metode s fojbami in jugoslovanski poskus zavzetja Trste in Gorice so sovražnost še razpihali, kakor so jo prej začeli D'Annunzijevi iredentistični pohodi. Nikoli tudi ne smemo pozabiti 13. julija 1920, ko se je s požigom slovenskega Narodnega doma v Trstu za Italijo v resnici začelo fašistično obdobje in čas terorja nad Slovenci, je opomnil Bettiza. Zato je tako pomembno, da se je predsednik Napolitano prav 13. julija lani, na obletnico požiga, srečal s Türkom in se poklonil spominu pred Narodnim domom. Bettiza je tudi opomnil, kako slabo so v Italiji ravnali z begunci iz Istre in Dalmacije, imeli so jih za fašiste, pa v resnici niso bili, povečini so bili reveži, ki so ostali brez vsega.
O teh stvareh tako odkrito in s tako visokega mesta, višjega od Kvirinala v Rimu pač ni, verjetno v Italiji ni spregovoril še nihče. Enzo Bettiza je kredibilen, ker je begunec iz Dalmacije, bolj kot to pa je znan kot pisatelj in dolga desetletja najbolj prodorni analitik mednarodnega dogajanja. Nikoli več naj se ne ponovi, kar se je dogajalo v tistih hudih časih med prvo in drugo vojno ter po njej, je pozval Bettiza in se pridružil zamisli o poti miru od Kobarida so Devina.