Tiskane izdaje
Pred kakšno sindikalno jesenjo smo?
Kar zadeva sindikalne pritiske, ki bi se v jeseni lahko zgodili, je že Evropska konfederacija sindikatov to leto razglasila za mednarodno leto boja za zvišanje plač.
Se pravi, da so vsaj evropski sindikati znotraj vrednostno in politično razdeljene Evrope našli skupno točko?
Tako je. Gospodarske krize je konec, zato so pobude in zahteve za zvišanje plač, čemur seveda kapital zelo nerad prisluhne, zelo utemeljene. Temu boju smo se pridružili tudi industrijski in storitveni sindikati, ki delujemo znotraj Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Osredotočili smo se na zahteve po zvišanju plač in ureditvi oziroma spoštovanju delovnega časa. To sta točki, ki sta za delavstvo najbolj pereči. Postavili smo konkretne zahteve, med drugim to, da bo treba plačni sistem urediti tako, da bo prvi tarifni razred, se pravi najnižja osnovna plača, v resnici prišel do višine minimalne plače. Vsi dodatki pa bi bili plačani od te občutno višje osnove.
Kaj to pomeni za poklicne gasilce?
V poklicnem gasilstvu, ki šteje 700 ljudi, ni minimalnih plač, je pa res, da najnižje osnovne plače niso prav visoko nad njimi. Povprečna neto plača z vsemi dodatki znaša 1000 evrov, vendar je v plačnem sistemu veliko anomalij. Te se kažejo predvsem tako, da če kdo iz gasilca specialista napreduje v vodjo gasilske skupine, napreduje za nič plačnih razredov. To je evidentna anomalija, ampak vlada niti v teh primerih ne privoli v dvig plač za dodaten plačni razred. Druga nesorazmerja in anomalije so vezane na primerjave z drugimi primerljivimi poklici, denimo policisti.
Zato kot edini sindikat niste podpisniki julijskega aneksa k kolektivni pogodbi za javni sektor?
Da, ta ustvarja nove krivice, ki se dogajajo gasilcem.
Kaj boste storili, če z vladne strani ne bo ustreznega odziva?
Med našimi zahtevami in vladno pripravljenostjo je razlika za mizernih 150.000 evrov. Če nas bo vlada preslišala, bomo proti koncu septembra ali v začetku oktobra izvedli protestni shod pred vlado, kjer bodo vladajoči lahko slišali naše argumente tudi neposredno iz grl poklicnih gasilcev. Če ji to ne bo zadosti, bo sledila stavka. O dogajanjih bomo obvestili tudi evropske kolege.
Zakaj se v vladi do različnih poklicnih skupin obnašajo različno?
Preprosto nočejo razumeti naših zahtev, specifike našega dela. Zahteve smo pojasnili na razumljiv način – zakaj nekje terjamo višji dvig plač kot drugje. Vlada očitno meni, da je dovolj, če gasilce treplja po ramenih in da se za svoje pravice nismo pripravljeni pošteno spopasti.
Ampak gasilci tako kot zdravniki nemalokrat rešujete življenja. Zakaj je njim uspelo? Odnos vlade do različnih poklicnih skupin je očitno različen.
Brez dvoma je različen. Legitimno je, da ima vsak sindikat politiko uresničevanja svojih zahtev. Ne nasprotujemo zahtevam drugih sindikalnih skupin ali dejavnosti. Toda vlada je kot delodajalka tista, ki odloča, komu bo kaj dala in ali bo to naredila pravično. Njena največja odgovornost je prav to, da ne sme povzročati nedopustnih razlik. Če sprašujete o zdravnikih, je za nas nesprejemljivo, da jim je vlada omogočila možnost napredovanja nad 57. plačnim razredom, gasilci pa imamo težavo, ko se pogajamo o tem, ali je lahko vodja gasilske skupine v 25. ali 26. plačnem razredu.
David Švarc. Foto: Mavric Pivk/Delo
Nakazuje se, da bi bilo lahko v prihodnjih dneh zelo veliko težav prav pri uniformiranih poklicih. Tudi zato, ker so se policisti in vojaki sprli. Si boste sindikati skočili v lase?Sindikati javnega sektorja, ki tvorimo dve pogajalski skupini, poskušamo delovati kar se da tvorno in predvsem ne skakati drug v drugega. Je pa vsak sindikat avtonomen, stvar njegove presoje je, koliko bo vladi popuščal in koliko je pripravljen na kompromise. Toda sklenjeni kompromisi v zadnjih letih do javnih uslužbencev niso bili prizanesljivi. Večkrat se je pokazalo, da če sindikati javnega sektorja ne delujemo složno, največ iztrži druga stran.
Gasilci spadamo pod obrambni resor, natančneje pod upravo za zaščito in reševanje. In za zdaj nas najbolj moti dvoličnost predstavnikov ministrstva. Ti so naše zahteve ocenili kot nujne, realne in argumentirane. Ko pa bi jih morali zagovarjati pred vlado, tega niso storili, čeprav so nam pritrdili, da je ekonomski in socialni položaj poklicnih gasilcev neprimerno urejen. Obrambna ministrica je celo javno zagovarjala, zakaj plače gasilcev kljub zahtevam ne morejo biti višje.
Na kateri točki je sindikalna solidarnost?
Ob tem, da je bila kolektivna pogodba za javni sektor, sicer brez podpisov Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije, podpisana, o velikih nesoglasjih znotraj sindikatov najbrž ne moremo govoriti. Mi s ponujenim nismo bili zadovoljni, čeprav bi se kar velikemu delu poklicnih gasilcev plače dvignile. Odločitev sindikatov znotraj vseh gasilskih zavodov je bila, da pogodbe ne bomo podpisali, ker ne odpravlja tistih krivic, ki so poklicne gasilce prizadevajo že od začetka plačnega sistema. Zato bomo vztrajali pri odpravi vseh krivic.
Kakšna pogajalka je vlada? Kaj ji najbolj zamerite?
Kar zadeva javni sektor, to, da se na veliko spreneveda, da nam poskuša svoje odločitve prikazati kot neke omejitve, ki jim je zavezana, prek katerih, predvsem zaradi finančnih omejitev, ne more iti. Potem pa vidimo, da zna včasih, iz nam neznanih vzrokov, na te omejitve preprosto pozabiti. Če sem prej govoril o zdravnikih, ni pomembna samo meja 57. plačnega razreda, ampak to, da imajo odprto možnost, po kateri lahko napredujejo ne le za dva ali tri razrede, ampak tudi za pet in več. Pri gasilcih pa je bil glavni argument vlade in tudi ministrice za obrambo, kar ji zelo zamerimo, to, da smo zahtevali dvig plač za tri plačne razrede in da tega niso omogočili nobeni od plačnih skupin pooblaščenih uradnih oseb oziroma uniformirancev. Dejstvo pa je, da smo za tri plačne razrede višje plače zahtevali le za dve delovni mesti od enaintridesetih. Možnost za dvig do treh plačnih razredov pa je bila dogovorjena že lani, in to z dogovorom, ki ga je podpisala vlada.
Govorite o zamerah, ki jih imate kot pogajalci. Kaj pa siceršnja zamera?
Siceršnja zamera je še večja. Vlada se dela slepo do razmer na trgu dela, kjer gre delavstvu vedno slabše. Ne govorim le o ekonomskem položaju, ampak tudi o delovnem času, razmerah za delo oziroma prekarnem delu, ki ga vlada s svojimi dejanji, namesto da bi takšno delo izkoreninila, spodbuja. Prekarno delo je vedno večji problem naše družbe, ki ga z manj prispevki čuti tudi država. Bolj ali manj gre v dobro kapitala. Poznamo delavce, srečujemo se s težavami raznašalcev časopisov, trafikantov, taksistov, arhitektov, prevajalcev, ki ne dobijo redne zaposlitve, pogodbe o zaposlitvi, ampak delajo na podjemnih pogodbah kot s. p. ali pa opravljajo delo prek različnih agencij in »gazd« nelegalnih agencij. Konkreten je primer modela IPS v Luki Koper. Se pravi, da se celo v državnih podjetjih, kjer ima država velik vpliv, delajo slepe in niso pripravljeni na zaščito delavcev, ki zaradi tega niso deležni najosnovnejših delavskih pravic: pravice do humanega delovnega časa, bolniškega staleža, pravice do dopusta, pravice do minimalne plače. Prav tako so nesprejemljiva dogajanja na Pošti Slovenije, v Zavarovalnici Triglav in avtobusnih podjetjih, kjer se kljub evidentnim dobičkom slabšajo delovne razmere, vse manj je zaposlenih, obstoječe delavce vse bolj obremenjujejo, sindikalnih zaupnikov, ki na to opozarjajo in se upirajo, pa se vodstva poskušajo znebiti.
Imamo neoliberalno vlado?
Zagotovo. Vlada celo išče možnosti, kako državo narediti še bolj neoliberalno, za delavce še bolj neprijazno. Kaj naj si mislimo, ko minister za javno upravo in podpredsednik vlade podpiše pismo o nameri z Uberjem, ki se ga v Evropi otepajo vse države. Naivnost? Nikakor. Gre preprosto za nepoštene namene, všečne kapitalu ter katastrofalne za delavstvo in socialno državo. Pri tem ne smem pozabiti na stalne pritiske po spremembi delovnopravne in pokojninske zakonodaje. Želijo si »fleksibilnejši« trg dela (lažje odpuščanje s čim manj obveznosti delodajalcev) ter podaljševanje delovne dobe in zvišanje starostne meje za upokojevanje, za vedno nižje pokojnine. Boj za človeka vredne delavske pravice in dostojne pokojnine, žal, ni in nikoli ne bo končan. Zato, skupaj v boj!
Predvidevam, da na naslednjih parlamentarnih volitvah ne boste volili za SMC. Koga pa boste volili za predsednika države?
Glas podpore sem že dal Andreju Rozmanu - Rozi.
