Delo na črno v oskrbi je deprofesionalizacija

Ljubljana – Po raziskavi Mirovnega inštituta je pred desetimi leti kar 71 odstotkov plačane pomoči na domu potekalo v polju sive ekonomije. »Ker pa so se razmere na področju oskrbe starejših v zadnjem desetletju zaostrile, potrebe so zaradi staranja prebivalstva narasle, javni sistem oskrbe pa se temu ni prilagajal, lahko pričakujemo, da so te številke danes višje,« pravi raziskovalka dr. Majda Hrženjak z Mirovnega inštituta.

Koliko je razširjeno delo na črno na področju pomoči na domu?

Delo čistilk, varušk in negovalk v zasebnih domovih je v uradni statistiki nevidno in tudi na raziskovalnem terenu je težko dostopno. Ker gre za fenomen na obrobju ekonomije in meja legalnosti, se gospodinjstva in skrbstvene delavke bojijo razkritja.

Kolikšen je ta problem?

Raziskava Mirovnega inštituta iz leta 2009 o obsegu plačane pomoči na domu je pokazala, da je takrat te storitve v Sloveniji uporabljalo 34.251 oziroma 5 odstotkov gospodinjstev, od tega 81 odstotkov za čiščenje, desetino za varstvo otrok in 23 odstotkov za oskrbo starejših. Med temi jih je le 7,4 odstotka najemalo tržni čistilni servis, saj je na formalnem trgu ta storitev draga in dostopna zgolj premožnim. Samo 21 odstotkov teh storitev je zagotavljal javni sistem pomoči na domu, do katerega so upravičeni starejši, ki za samostojno življenje potrebujejo pomoč. To pomeni, da je kar 71 odstotkov teh storitev potekalo v polju sive ekonomije.

Kdo so oskrbovalke, ki opravljajo takšno delo na črno?

To delo je feminizirano, opravljajo ga predvsem ženske. V nasprotju z večjim delom EU, kjer se v skrbstveno delo v zasebnih gospodinjstvih vključujejo predvsem migrantke, pri nas to delo opravljajo v veliki večini slovenske državljanke. Med njimi je največ upokojenk, sledijo ženske, zaposlene v feminiziranih in slabo plačanih zaposlitvah čiščenja, strežbe, nege, prodaje, in dolgotrajno brezposelne. To so torej ženske, ki so sistemsko izpostavljene revščini. Po drugi strani pa je za uporabnike značilno, da pripadajo sloju z višjo izobrazbo in dohodki, kar kaže, da je siva ekonomija skrbstvenega dela fenomen razredne in spolne neenakosti. Pri oskrbi starejših se v zadnjem času srečujemo tudi s krožnimi migracijami iz Hrvaške in drugih držav nekdanje Jugoslavije, torej z zaposlovanjem migrantk, ki živijo z osebo, ki jo oskrbujejo.

Kakšne vrste del opravljajo, ali so za ta dela dovolj usposobljene?

Najpogostejša dela so čiščenje, gospodinjska opravila, nakupovanje, druženje, spremstvo, nadzor, na primer za osebe z demenco, pa tudi nega. Vsekakor prenos oskrbe v sivo ekonomijo pomeni deprofesionalizacijo tega dela ter tveganje zlorab in izkoriščanja tako za uporabnike kot za skrbstvene delavke, kvalitete oskrbe pa ni mogoče nadzorovati.

Zakaj je siva ekonomija pri pomoči na domu tako razširjena?

Navedla bi predvsem dva razloga. Dolgotrajna oskrba starejših v Sloveniji ni zadostna, je podružinjena, premalo je javnih kapacitet za pomoč na domu in institucionalnih namestitev. Javno financiranje storitev je premajhno, zato si tudi družine srednjega sloja težko privoščijo javne storitve, tudi kadar so dostopne. Starši z majhnimi otroki se soočajo s situacijami, ko zaradi kulture dolgih delovnikov, intenzifikacije in prekarizacije zaposlitev kljub kakovostnemu javnemu sistemu skrbi za otroke pogosto ne morejo urediti varstva otrok in preživeti z njimi toliko časa, kot bi želeli. Tisti, ki si to finančno lahko privoščijo, najamejo pomoč za čiščenje doma in do neke mere tudi za oskrbo starejših, da lahko več časa preživijo na delu in z otroki; tako si kupijo prosti čas.

Kje je meja med tem, ko lahko govorimo o sivi ekonomiji, in tem, da gre za medsosedsko pomoč, solidarnost, prostovoljstvo?

Meja je jasna: to je plačilo. Medsosedska pomoč, solidarnost in prostovoljstvo niso del monetarne ekonomije, ampak se umeščajo v polje recipročnosti in izmenjave uslug. Sicer pa zaostrovanje delovnih razmer, kot so povečevanje tekmovalnosti, intenzifikacije in prekarizacije dela, kultura dolgih delovnikov ter daljšanje delovne dobe, krčijo tovrstne potenciale, to pa je za družbo slabo. Treba je tudi poudariti, da del oskrbe zahteva posebne veščine, znanja in spretnosti, da gre za fizično in psihično zahtevno, rutinsko in časovno obremenjujoče delo. Zato to ne more biti prepuščeno dobri volji, ampak terja javni profesionalni sistem oskrbe.

Kako bi bilo treba urediti to področje, da bi bilo čim manj prekarnosti?

Zavedati se moramo, da smo samostojni samo del življenja in da je soodvisnost eden od temeljnih pogojev človekovega bivanja. Zato mora država oblikovati politike, ki zagotavljajo razširjene, javne, kakovostne, raznolikim potrebam prilagojene in univerzalno dostopne skrbstvene storitve za tiste, ki jih potrebujejo. V socialnih politikah mora ovrednotiti neformalno, to je družinsko oskrbo in poskrbeti za dobre delovne razmere in dobro plačilo tistih, ki to delo opravljajo poklicno. V Sloveniji smo v skrbi za otroke dobri in zato je na tem področju segment sive ekonomije zelo majhen. Pred nami pa sta izziva ureditve oskrbe starejših in bolnih, torej sistema dolgotrajne oskrbe in zdravstvenega sistema.

Kje vidite rešitve?

Drugače kot sistem skrbi za otroke, ki se je oblikoval v socializmu, se ta dva sistema reformirata v neoliberalnem kontekstu. V zasebni sferi je potrebno večje vključevanje moških, saj to delo še vedno nesorazmerno bolj bremeni ženske, kar je eden od dejavnikov njihove neenakosti. Opozoriti pa je treba tudi na delodajalce oziroma kapital in njihovo družbeno odgovornost, da ustvarjajo kvalitetne delovne razmere in dejanske, ne samo navidezne možnosti usklajevanja službenega in skrbstvenega dela.