Tiskane izdaje
Ljubljana – Kljub izboljšanju gospodarskih kazalnikov se socialna slika ne popravlja, opozarjajo v humanitarnih organizacijah. Medije polnijo zgodbe ljudi, ki so se znašli na robu. Zato je kar nekoliko nenavadno, da so stanovanja, ki jih je resorno ministrstvo uredilo za pomoč deložiranim, večinoma prazna.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) je jeseni 2015 v okviru paketa ukrepov za pomoč socialno najšibkejšim poleg odpisa dolgov pripravilo tudi pilotni projekt za ljudi, ki so zaradi neplačevanja stroškov ostali brez strehe nad glavo. Lotili so se ga v sodelovanju s stanovanjskim skladom, okoljskim ministrstvom, centri za socialno delo (CSD) in tremi največjimi humanitarnimi organizacijami pri nas: Rdečim križem, Karitas in Zvezo prijateljev mladine. Uredili so 11 stanovanj – štiri v Ljubljani, dva v Ilirski Bistrici, po eno pa v Celju, Mirni na Dolenjskem, Podgradu, Postojni in Vipavi. Pogoji za to začasno nastanitev so slovensko državljanstvo vseh družinskih članov, da družini v lokalni skupnosti ni bilo mogoče na drug način zagotoviti skupne nastanitve, prednost imajo prejemniki denarne socialne pomoči, družine z otroki in tiste, kjer sta oba odrasla brezposelna.
»Zavedamo se, da je pravica do stanovanja ena temeljnih človekovih pravic, brezdomstvo in slaba dostopnost do stanovanj za socialno ranljive skupine pa huda oblika socialne izključenosti. Zaradi posledic ekonomske krize se je v zadnjih letih povečalo število družin, ki jim je grozila deložacija ali so bile prisilno izseljene zaradi neplačevanja najemnine in drugih stroškov,« so na začetku projekta utemeljevali na MDDSZ.
A vendar so bila od jeseni 2015 do danes zasedena največ štiri stanovanja hkrati. Ali so postavili neustrezne pogoje za upravičenost? Ali je vzrok morebiti kje drugje? V Rdečem križu in Karitas, ki sta sodelovali tako pri identifikaciji družin kot v projektnem svetu, ki je obravnaval prošnje, in pri strokovni pomoči nastanjenim, ugotavljajo, da je pri nekaterih ljudeh, zlasti tistih, ki imajo šoloobvezne otroke, ovira lokacija stanovanj. Nočejo se seliti v drug kraj, menjavati šole, pustiti svojo socialno mrežo.
Drugi vzrok, zaradi katerega je bilo zanimanja manj, kot bi laično pričakovali, je to, da so stanovanja namenjena le premostitvenemu obdobju in da so ljudje lahko v njih največ eno leto. Torej ni neka dokončna rešitev njihovega stanovanjskega problema. Tretji vzrok pa je, da morajo pred vselitvijo s CSD skleniti dogovor o aktivnem reševanju socialne problematike – se zavezati k iskanju zaposlitve, pripravi se načrt za odplačilo dolgov, po potrebi sodelovati v drugih oblikah psihosocialne pomoči, če njihove konkretne razmere to zahtevajo. Nekateri takšen nadzor zavračajo.
Sklad za del najemnine
V Ilirski Bistrici je ena od nastanjenih družin. »Družina je bila deložirana s sklepom sodišča. Pred tem so bile izčrpane že vse možnosti, na primer pridobitev občinskega neprofitnega stanovanja,« je opisala Kristina Zadel Škrabolje, direktorica CSD Ilirska Bistrica. CSD je ob obravnavi vloge opisal položaj družine in navedel, za koliko časa predlagajo vključitev. »Projektni svet določi humanitarno organizacijo, ki skupaj s CSD sodeluje z družino. Eden od problemov, ki ga jaz vidim, je mogoče to, da je postopek kar dolgotrajen, te osebe pa ponavadi precej hitro potrebujejo namestitev. To so ljudje, ki so že deložirani, torej že na cesti,« razmišlja Kristina Zadel Škrabolje.
Družina se je vselila v, po njenih besedah, lepo opremljeno stanovanje stanovanjskega sklada. »Sodelujemo, nenapovedano jih obiskujemo in preverjamo, katere cilje jim je po dogovoru o aktivnem reševanju uspelo doseči in katere ne ter zakaj ne. Potem ponovno načrtujemo.« Na začetku so najemni stroški razmeroma majhni, saj se večinoma krijejo iz donatorskih sredstev, ki se zbirajo na posebnem računu, odprtem pri Rdečem križu Slovenije. Nanj se je doslej steklo približno 22.000 evrov. »Prve tri mesece družine plačujejo le 20 odstotkov najemnine, naslednje tri mesece se njihov prispevek poveča na 40 odstotkov in se počasi dviga. Po enem letu bi morali biti sposobni sami pokriti vso najemnino. Preostale stroške naj bi načeloma krili sami, če so utemeljeni razlogi, pa se lahko tudi del teh krije iz zbranih sredstev. To je tem družinam v veliko pomoč,« je opisala direktorica CSD Ilirska Bistrica. Pri nekaterih vidijo napredek, zaradi katerega upajo, da se bo v prihodnje njihov položaj vsestransko izboljšal.
Neprofitno za zmeraj
»Mogoče so bili kriteriji na začetku preveč strogi, saj je bil pogoj, da je sodišče že izdalo sklep o prisilni izselitvi, a so ga sčasoma razrahljali in šli uporabnikom nasproti, tako da je bila dovolj že napovedana izselitev. Deložirani so problem in ta projekt je ponudil neko obliko pomoči. Pri nas imamo, denimo, samo bivalno enoto za moške, za deložirane družine pa je ta projekt omogočil dostojno in humano rešitev. Želeli bi si, da bi bilo na razpolago več stanovanj v vseh lokalnih skupnostih, saj se je ljudem težko seliti,« je dejala Kristina Zadel Škrabolje.
Opozorila pa je še na en širši vidik stanovanjskega problema socialno ogroženih: »Večkrat se zgodi, da lokalne skupnosti sploh ne objavijo razpisov za občinska neprofitna stanovanja, ker nimajo prostih mest. Zdaj je po pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj tako, da jih nekateri dobijo in lahko v njih živijo zelo dolgo, tudi po tem, ko se njihov materialni položaj občutno izboljša. Mislim, da bi se moralo preverjati vsako leto, ali ljudje še izpolnjujejo pogoje, da lahko živijo v teh stanovanjih. Tako bi jih sprostili za tiste, ki ne zmorejo najema na trgu.«
