Deložacije: »Raje sem kupila hrano, kot plačala položnice«

Ljubljana – Zaradi neplačanih položnic se je moralo lani iz občinskih stanovanj izseliti za tretjino več ljudi kot leto prej. V Mariboru so jih lani deložirali 60, v Ljubljani 19, v koprskem stranovanjskem skladu pa pravijo, da na leto v povprečju deložirajo dva. Samo letos so jih v Ljubljani deložirali pet, tri od teh so preselili v bivalne enote.

Nadi so tri tedne prej poslali papir, na katerem je pisalo, da so ji odobrili bivalno enoto. Par dni prej je prejela še ključe. Sedemnajstega februarja je bila z družino izseljena. Deložirana. »Kdaj je bilo tako hudo, da z možem nisva imela niti za otroško mleko. Starejša hči je potrebovala večji zvezek, pa štiri evre nisem imela od kje vzeti. A sva se nekako vedno izvlekla. Ko pa te vržejo iz stanovanja, je kot tiste ognjene krogle, ki padajo po tebi,« v majhnem skupnem prostoru s kuhinjo v štirideset kvadratnih metrov veliki bivalni enoti v Ljubljani pripoveduje mati petih otrok. Tri hčere in sinova se posedejo okrog nje in pogledujejo proti pečici, kamor je pred nekaj minutami postavila pekač s kruhom. Mamin je najboljši, pripomni najstarejša hči. »Z možem sva preračunala, da je kruh najcenejši, če ga spečem sama,« doda Nada.

Speče ga trikrat na teden, večino ostalega je iz humanitarnih paketov Rdečega križa. »Ko sem imela prva dva otroka, sem veliko klekljala. Prtičke sem potem prodajala. Ni bilo veliko, a dovolj, da sem kupila vrečko kave in kak priboljšek. Zdaj žal več ne znese. Bi pa spet rada začela. Da dam kaj na stran za njih,« vzdihne. »Težko je, ko vidiš, da jim ne moreš česa dati. Saj moji ne zahtevajo luksuza. Vsaka normalna družina pa mora imeti televizijo in radio. Danes tudi že butasto izpadeš, če nimaš računalnika. Hči je morala za šolo izdelati plakat in so jim rekli, naj si pomagajo z internetom. Ko me je učiteljica vprašala, kako to, da nimamo interneta, sem se spet počutila kot nekaj najslabšega na svetu. Takrat sem si rekla, zdaj je pa dovolj. Otroku sem dolžna nuditi vse, pa četudi nimam zase. In tako se je začelo neplačevanje položnic.«

V nekaj letih se je Nadi nabralo za 11.000 evrov dolga. Ker tega ni uspela poplačati, se je morala iz neprofitnega stanovanja v lasti Javnega stanovanjskega sklada ljubljanske mestne občine z družino izseliti. Kako bo poplačala dolg, ne ve. Mož je sicer zaposlen kot gradbeni delavec in po pogodbi znaša njegova plača 700 evrov, a ta znesek nikoli pride na račun v celoti. »Imam 600 evrov otroškega dodatka in ta denar moram razporediti čez ves mesec, ker nikoli ne vem, ali bo mož sploh prinesel domov plačo ali ne. Štirje otroci pa že hodijo v šolo in to stane.«

Vse več dolžnikov

Število dolžnikov, kot ugotavljajo v ljubljanskem stanovanjskem skladu, zadnja leta narašča, s tem pa tudi število deložacij. »Razlog za odpoved najemne pogodbe so neplačani najemnina in obratovalni stroški v roku, ki ga določa pogodba. Najemnika pred vložitvijo tožbe o tem pisno obvestimo in mu hkrati ponudimo obročno odplačevanje dolga. Šele ko najemnik ne izkoristi nobene od možnosti in se na vabila ter opomine ne odziva, vložimo tožbo. Poravnava je sicer možna tudi med samim sodnim postopkom. Če dolg tudi po njem ni poplačan, pride do deložacije,« pojasnjujejo. Nastali dolg zatem v izvršilnem postopku tudi izterjajo. »Pred napovedano deložacijo preverimo upravičenost do dodelitve bivalne enote, ki se poleg socialne in ekonomske ogroženosti dodeli predvsem zaradi zaščite mladoletnih otrok, starejših, posameznikov s težavami v duševnem zdravju, kroničnih bolnikov in brezposelnih. Pri tem se opiramo na strokovno mnenje centrov za socialno delo, ki navadno dobro poznajo problematiko upravičencev,« zatrjujejo v skladu.

Na centru za socialno delo Vič-Rudnik poudarjajo, da se z deložacijami najpogosteje srečajo šele takrat, ko jih o tem seznani sodni izvršitelj. »Družini pomagamo v okviru socialno varstvenih dajatev, v kolikor izpolnjuje pogoje. Centri pa ne razpolagamo z nadomestnimi bivalnimi prostori za odrasle. Za reševanje stanovanjske problematike so pristojne občine, kamor uporabnike tudi usmerimo.«

Tudi v mariborskem centru za socialno delo ugotavljajo, da ljudje pogosto poiščejo pomoč, ko je že prepozno. »Razumeti pa moramo, da če si doma, lahko za zaprtimi zidovi poješ marsikaj in stiskaš. Tudi če ti odklopijo elektriko, si pač v temi. Dokler se vidi, se vidi. Če pa moraš zapustiti stanovanje, je to res velik udarec,« meni Jadranka Tkalec in dodaja, da je problem deložacij v Mariboru z vsakim letom večji. Samo letos so iz občinskih stanovanj deložirali osemnajst družin in posameznikov, leto prej kar šestdeset. »Že vsaj petina najemnikov ne plačuje redno stanovanjskih položnic. Sklepamo, da bomo morali letos vložiti še najmanj 50 tožb za odpoved najemne pogodbe in izpraznitev stanovanj,« ocenjujejo v mariborskem stanovanjskem skladu.

»Ne pustijo jim živeti«

Vse več tistih, ki nimajo za mesečne položnice, se obrača na Zvezo prijateljev mladine Moste-Polje. Prihajajo iz vseh slovenskih mest, kjer je tudi največ deložacij, pravi Anita Ogulin, ki hkrati opozarja, da že skoraj polovica Slovencev ne more plačevati položnic. »Normalno je, da se starši odločijo, da bodo otrokom kupili hrano, namesto da plačajo položnice. Z 260 evri na mesec, kolikor znaša socialna pomoč, je nemogoče plačati položnice. Če je stanovanje neprofitno, znaša najemnina med 80 in 150 evri, okoli 200 evrov so stroški, da ne govorim, koliko ti znašajo v Celovških dvorih v Ljubljani. Tega družine, ki so socialni primeri, enostavno niso sposobne plačati. Dolgovi se nabirajo in pride do deložacije. Je pa povsem neprimerno, da jih, namesto da bi jim ponudili reprogram dolga, postavijo pred sodišče, kar seveda stane, in jih s tem povsem onemogočijo. Država od tega nima ničesar, ker ti ljudje nimajo od kje vzeti,« opozarja Ogulinova. »Nerazumevajoče so tudi nekatere banke, ki male ljudi vržejo na cesto in potem hočejo od njih izterjati dolg. Zdi se, da tem ljudem dobesedno ne pustijo preživeti.«

Tudi Nada se v zadnjih mesecih po pomoč redno obrača k Zvezi prijateljev mladine. Tam ji zdaj nudijo tudi brezplačno pravno svetovanje. »Ne bom se še predala. Vem, da bo še kar nekaj časa hudo, ampak bomo že. Z možem delava na tem. Me je pa včeraj zvečer spet peljal na urgenco. Tako močno me je bolela glava. Ko sva se ponoči vrnila, so me za vrati čakali otroci. Mami, si v redu? Saj boš jutri lahko spekla kruh, ne?«