Demokracija na sodišču

Če v ZDA, zibelki sodobne demokracije, ne bi imeli malce podobnega volilnega zapleta na Floridi, bi izolske povolilne zdrahe razglasili za farso demokracije. Ne zato, ker mora demokracija iskati pravico na sodišču, ampak zaradi dejstva, kaj vse je treba početi, da ta demokracija vendarle nekako funkcionira. Očitno je v demokraciji možno tudi to in čudijo se samo tisti, ki te lekcije še niso vzeli.

Upravno sodišče v Novi Gorici je presenetilo, ker je sprejelo pogumno razsodbo v pičlih osmih dneh. Hitra razsodba je torej vendarle možna! To prispeva k prekinitvi vsesplošnega izrednega stanja, ki sicer načenja odnose v povsem drugače čutečem lokalnem družbenem okolju. Kdor koli bo sedel na županskem stolčku (ali se bo moral od njega posloviti), bo to laže storil s sodno pomočjo.

Izolani in tudi drugi Slovenci bi se iz izolskega primera lahko česa naučili. Da ni mogoče kar tako počez in po domače brez posledic vsakogar javno zmerjati z mafijo ali pa brez premisleka pozivati ljudi k linču. Pretirana gorečnost in navijaštvo lahko preideta v hujskaštvo, vse do pravega netenja medčloveškega sovraštva, nestrpnosti, diskriminacije – nasprotja demokracije. Po dveh mesecih velike želje po zmagi sta to spoznala oba, po svoje podobno častihlepna kandidata. Tudi to, da ju je njuna želja zapeljala malce predaleč in jima načela podobo. Je bila potrebna takšna zagnanost? Breda Pečan je lahko tudi po umiku z županskega stolčka uspešna poslanka, Tomislav Klokočovnik pa se je že zdavnaj dokazal kot srčni kirurg. Ni nujno, da županska funkcija v okolju z omejenimi možnostmi in številnimi objektivnimi preprekami omogoča samo osebnostni vzpon. Izolske volivce je ob vsem tem treba razumeti. Doslej jim pred volitvami ni bilo treba veliko misliti. Prihodnjič bodo (kot tudi pravniki) poznali marsikatero demokratično zvijačo več. Tudi to, da demokracija ni več toliko vladanje ljudstva kot umetnost vladanja ljudstvu.