Tiskane izdaje
Tako pravi nekdanji ustavni sodnik dr. Lojze Ude ob zadnjih podatkih, da po 25 letih postopki denacionalizacije pri nas še niso končani. Po informacijah ministrstva za pravosodje je bilo konec septembra še 164 nerešenih zadev – največ na upravnih enotah (izstopa Ljubljana) in kulturnem ministrstvu – pri čemer je 54 takšnih, v katerih se čaka na odločitev pritožbenega organa. Nekdanjim lastnikom nepremičnin ali njihovim dedičem je bilo v naravi ali kot odškodnina (z obrestmi vred) vrnjenih za dobre tri milijarde evrov.
Ude vidi enega od vzrokov za toliko nerešenih denacionalizacijskih zahtevkov v spornosti vračanja tistim, ki naj bi v Avstriji ali Nemčiji – vprašanje je povezano tudi s problemom državljanstva – dobili odškodnino. Med njimi so tudi nekateri »plemeniti«. Drug razlog pa je, da so še vedno sporna vprašanja v zvezi z dedovanjem, saj so bile včasih po dolgem in zapletenem postopku odločbe razveljavljene. »V razmeroma kratek zakon je bilo na začetku nemogoče vnesti vse potrebne rešitve za vračanje premoženja, ki se je odvzemalo desetletja. Veliko je bilo tudi dilem, o katerih sta odločala vrhovno in celo ustavno sodišče, veliko je bilo tudi novel zakona o denacionalizaciji.« Tudi zato se po Udetovem mnenju še vedno ukvarjamo z nekaterimi velikimi primeri – tudi po obsegu premoženja. Največji denacionalizacijski upravičenec je sicer Rimskokatoliška cerkev, nanjo po nekaterih ocenah odpade desetina vsega vrnjenega premoženja.
Infografika: Delo
Vzponi in padciDenacionalizacijska zgodba je doživljala številne zakonodajne spremembe, ki so bile tudi izraz spreminjajočih se konceptualnih in ideoloških zasukov. Tudi številni drugi organi, ki so morali odločati v postopkih, so se znašli v številnih zagatah. »Marsikaj je bilo v zakonu nejasno opredeljeno, zato so imeli državni organi ob konkretnih primerih različna stališča. Prvostopenjske postopke so vodili upravni organi, pristojnosti prvostopenjskih sodišč so bile omejene, denimo vračanje premoženja, 'odvzetega' z izsiljenimi pogodbami in podobno. Potem so upravna sodišča v upravnih sporih preverjala odločitve upravnih organov, nekaj primerov je prišlo, kot sem že omenil, tudi na ustavno sodišče. To pomeni, da je določena zadeva šla lahko tudi čez pet instanc, če upoštevamo še ustavno pritožbo. Iz tega je zelo jasno razvidno, da je bil zakon slab in ni dajal jasnih odgovorov na sporna vprašanja. Država bi zato zdaj morala analizirati vse odprte postopke, zavzeti jasna stališča in predlagati poravnave,« pravi Ude. Po njegovi presoji odgovornosti za očitke, da se država ni hotela poravnavati, ni mogoče naprtiti državnemu pravobranilstvu. »Ti velikokrat niso imeli dovolj svobode pri sklepanju poravnav. Tudi resorni organi so zato raje počakali na odločbo ali sodbo višjih instanc, da ne bi bili deležni očitkov, da niso dovolj skrbno postopali z državnim premoženjem.«
