Tiskane izdaje
Dragonja, Metlika, Razkrižje – Ministrstvo za finance bo predvidoma 18. aprila izplačalo prvi dve denarni pomoči za tiste slovenske državljane, ki so se odločili seliti se z izgubljenih območij Slovenije zaradi razsodbe arbitražnega sodišča.
Vlada je za nakup novih nepremičnin za 19 gospodinjstev po posebnem zakonu namenila 1,5 milijona evrov. Po podatkih urada vlade za komuniciranje je vloge do zdaj oddalo 19 gospodinjstev, od tega devet iz Upravne enote Piran (a so eno pozneje umaknili), šest na Upravni enoti Metlika in pet iz Razkrižja. Ministrstvo za javno upravo je odločilo že o devetih vlogah (a vse še niso pravnomočne). To seveda ni končno število vlog, saj imajo upravičenci za vlogo še eno leto časa od uveljavitve zakona (torej do decembra 2018). Po prejetju denarja bodo morali nakup uresničiti v treh letih in v novem bivališču živeti vsaj deset let. Sedanje nepremičnine, ki bodo ostale na Hrvaškem, ostanejo sedanjim lastnikom in bodo z njimi prosto razpolagali.
Težav s pridobivanjem finančne pomoči je več: nekateri prosilci so, na primer, živeli na »izgubljenih območjih Slovenije«, a so bili uradno prijavljeni drugje zaradi uveljavlja pravic v Sloveniji. Kako naj, torej, ti prosilci dokazujejo upravičenost do pomoči. Drugi problem je, da so denarne pomoči za vse kraje v državi enake, cene nepremičnin pa se razlikujejo tudi trikratno. To pomeni, da si prebivalci iz krajev ob Dragonji s to pomočjo lahko privoščijo najmanj novega bivališča. Joško Joras pa opozarja, da je zakon, ki ureja to vprašanje protiustaven, ker enostransko uveljavlja državno mejo, kar je povsem neizvedljivo, zato bo takemu zakonu oporekal.
Pravica zakupa ni dedna
Neenake so tudi možnosti pri uveljavljanju selitev kmetij. Eden od kmetovalcev ob Dragonji bo poskušal pridobiti novo kmetijsko površino in hkrati dovoljenje, da si na njej zgradi domačijo, kar je v piranski občini skoraj utopija. Kmetijska zemljišča sklada kmetijskih zemljišč in gozdov ostajajo na Hrvaškem last slovenskega sklada, najemniki teh zemljišč lahko podaljšajo zakup do 31. decembra 2047. Problem pa je, da pravica zakupa ni dedna in da zakupniki na njih ne dobijo več pravice do subvencij. Tudi v tem primeru je to posledica enostranske implementacije meje.
Zgodbe z napačne strani meje
Če lahko s tem denarjem v Pomurju ali Beli krajini kupiš hišo, celo kmetijo, pri nas še za stanovanje ne zadošča, je na težavo pomoči za preselitev ljudi z območij, ki so po arbitražni razsodbi pripadla Hrvaški, opozoril sogovornik v dolini Dragonje.
Dragonja
»Preselila« se bo vsaj polovica prebivalcev
Marija Umer iz Mlinov v dolini Dragonje bo sprejela pomoč države, a svoje hiše kljub temu ne namerava prodati. Foto: Boris Šuligoj
Od rojstva živi na južni strani Dragonje, ves čas sta z možem delala v Sloveniji, ima obe državljanstvi, prijatelje ima na obeh straneh meje in vsaki državi plačuje tisto, kar od nje zahteva. Zdi se ji prav, da jim Slovenija ponuja pomoč pri ureditvi prebivališča, saj zadnja desetletja niso imeli enakih možnosti kot v drugih krajih. »Če bo sreča, bo moja in hčerina družina s to pomočjo uredila staro hišo, ki jo imamo nekaj kilometrov stran. Pričakujemo tudi pomoč občine, vsaj z dovoljenji in infrastrukturo. In nekaj bomo prispevali tudi sami. Nova hiša bo zagotovo primernejša od te, v kateri živim zdaj. Toda prodati je ne nameravam,« je dejala Marija, ki je pri 82 letih še polna pozitivne energije. »Politika me ne zanima, sem lojalna obema državama in je prav, če nam katera od njiju želi pomagati.«
»Država in njeni politiki imajo veliko časa, mi ga nimamo, mi tečemo zadnji krog,« pa je rekel eden od njenih sosedov, ki ga moti počasnost reševanja problemov med državama. »Čisto drugače bi živeli, če bi imeli schengensko mejo, zdaj pa ostajamo ujetniki kolon. Težave imamo mi in gostje, ki jim oddajamo sobe, težave imajo naši otroci, ko gredo v šolo in nazaj. Seveda si bomo poskušali pomagati s to pomočjo. Toda če lahko s tem denarjem prebivalci Pomurja ali v Beli krajini kupijo hišo ali celo kmetijo, pri nas še za stanovanje ne zadošča,« je opozoril naš sogovornik, ki ne želi biti imenovan. »Ker nam očitajo, da nas država podkupuje za lojalnost oziroma za državljanstvo. O tem, kako bomo reševali svoj položaj, zato raje ne govorimo nikomur. Še sosedom ne,« je vzroke za to pojasnil njegov sosed.
Anton Škof, ki ima pri skladu v najemu nekaj več kot dva hektarja kmetijskega zemljišča ob zadnjem toku Dragonje, razmišlja, da bi od sklada dobil kmetijsko zemljišče v eni od bližnjih slovenskih občin in tja preselil kmetijo; če mu bo kateri od županov pomagal, kot pomagajo župani drugod po Sloveniji ljudem v podobnih stiskah. Želi si, da bi tudi njemu s prostorskim aktom omogočili gradnjo hiše na kmetijskem območju. »Slovenija je v postopkih s Hrvaško naredila preveč napak. V začetku sploh ni vedela, da bo lahko tudi sklad kmetijskih zemljišč ohranil lastništvo.«
Joško Joras je na naše vprašanje, ali bo vzel ponujeni denar, odgovoril, da je takšno vprašanje zanj žalitev. »Slovenska oblast z uveljavljanjem tega zakona ravna nezakonito, saj enostransko postavlja mejo, čeprav se meje tako ne da postaviti. V arbitražni razsodbi piše, da sta državi soglašali, da potek meje ne bi smel biti določen po željah prebivalcev teh območij. To največ pove, za kakšno sodbo gre. Slovenija ni dobila obljubljenega stika na morju. Hrvaška je ponaredila kataster, okupirala ozemlje, Slovenija zdaj enostransko izvršuje potek meje, ki je povsem neživljenjska, in bo tako morala ukiniti naslov moje hiše Sečovlje 1, ki mi ga je zakonito dodelila geodetska uprava. Tako bom izbrisan, ne bom več imel stalnega naslova, ne bom več mogel čez kontrolno točko, ne na pošto ne na banko, ostal bom brez vsega. Ostala mi bosta le še gladovna stavka in evropsko sodišče za človekove pravice. Jaz sem se pa že veselil, ker Hrvaška noče sprejeti takšne nestrokovne razsodbe, v kateri sodišče ni upoštevalo zgodovine, pravnih dejstev in katastra.« Drugi člani njegove družine po neuradnih virih ne soglašajo s takšno držo in bodo vseeno poskušali pridobiti državno pomoč, da se rešijo težkega položaja.
Brezovica
Zadovoljni z državno pomočjo
Niko Goleš, prebivalec Brezovice: »Vesel sem, da se bo naša agonija življenja v enklavi končala. Ali bomo kupili hišo ali zemljišče za gradnjo, se še nismo odločili.«
Na metliški upravni enoti so prejeli šest vlog prebivalcev Brezovice, ki živijo na hrvaškem območju in si želijo po odločitvi arbitražnega sodišča urediti življenje v Sloveniji. Štirim prosilcem je ministrstvo za javno upravo že izdalo odločbe, kar pomeni, da bodo po njihovi pravnomočnosti tudi prejeli določena finančna sredstva.
»S ponujenim denarjem sem zadovoljen,« je povedal Niko Goleš, ki s partnerico in mamo živi v hiši v hrvaški katastrski občini, s še tremi sosednjimi hišami v enklavi, ki jo obkroža slovensko ozemlje. Za sebe in za mamo bo prejel skoraj 68.000 evrov, partnerica pa je hrvaška državljanka in do pomoči ni upravičena, čeprav živijo v skupnem gospodinjstvu. »Vesel sem, da se bo naša agonija življenja v enklavi končala. Ali bomo kupili hišo ali zemljišče za gradnjo, se še nismo odločili,« je za Delo povedal Goleš. Kot je dejal, ne ve še niti tega, kaj bo storil s hišo, v kateri zdaj živijo, verjetno pa jo bo prodal. Ker se na odločbo ne namerava pritožiti, pričakuje državni denar maja, nato pa bo imel tri leta časa za nakup nepremičnine. Tudi njegov sosed Boris Grabušek je zadovoljen z odločbo za izplačilo 113.000 evrov za pet oseb, ki živijo v skupnem gospodinjstvu. Hektar zemljišča, na katerem sta tudi njegova stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje, ima na hrvaški strani, 3,5 hektarja obdelovalne zemlje in travnikov pa na slovenski, kjer namerava tudi postaviti novo hišo. Pravi, da je postopek za spremembo kmetijskega zemljišča v zazidljivo parcelo v reševanju in da so mu na občini zagotovili, da bodo z občinskim prostorskim aktom zaradi arbitraže pohiteli. To je potrdil tudi metliški župan Darko Zevnik, ki meni, da je zakon o ureditvi določenih vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča za ljudi dober, zato ga podpira, čeprav bi si želel, da se vprašanje meje na tem območju vendarle reši, saj zdaj ta poteka povsem neživljenjsko čez hiše, gospodarska poslopja in deli sosede.
Razkrižje
Kot da so osumljenci in ne žrtve
Mesaričevi z Razkrižja so že dobili odločbo o dodelitvi pomoči za preselitev štiričlanske družine. Foto: Jože Pojbič/Delo
V Pomurju se v zvezi z arbitražo in uresničevanjem interventnih zakonov največ dogaja v občini Razkrižje, kjer je na drugi strani državne meje ostalo deset družin, ker arbitražno sodišče ni naredilo nobenih popravkov zavite katastrske meje.
Čeprav so jih pričakovali in so bili po razglasitvi arbitražne razsodbe zelo razočarani, so se ljudje zdaj s tem sprijaznili; polovica družin bo ostala onstran meje, Ščančarjevi, Bedekovičevi, Baumgartnerjevi, Mlinaričevi in Mesaričevi pa so že ali še bodo izkoristili zakonsko možnost za preselitev na slovensko stran. Mesaričevi so že dobili odločbo o dodelitvi pomoči za štiričlansko družino, a ta še ni pravnomočna. Toda o tem, kako doživljajo te postopke in spremembe, kakšne načrte imajo, kam se bodo preselili in kaj nameravajo storiti z nepremičnino na hrvaški strani meje, ki jo bodo izpraznili, javno nočejo govoriti.
»Res je, družine se nočejo izpostavljati v javnosti, vsaj dokler tečejo postopki za odobritev finančne pomoči. Zaradi postopkov se mi je že marsikdo potožil, saj so menda precej strogi. Ljudje so morali od osamosvojitve improvizirati in iskati takšne in drugačne rešitve, da so lahko svoje otroke pošiljali v slovensko šolo, da jih niso nadlegovale hrvaške oblasti in da so obdržali pravice, ki jih imajo slovenski prebivalci na slovenskem ozemlju,« je dejal župan. Kot je povedal, imajo nekateri zdaj težave, ker so imeli stalno bivališče prijavljeno pri sorodnikih ali na svoji nepremičnini na slovenskem ozemlju, v resnici pa so bivali na Hrvaškem. »Zdaj pa morajo vse to pojasnjevati in s pričami dokazovati uradnikom, ki se včasih prav pikolovsko držijo črke zakona. Ljudje se ob teh zaslišanjih včasih počutijo, kot da so osumljenci in ne žrtve nezmožnosti dogovora politik dveh držav,« je opozoril razkriški župan Stanko Ivanušič.
