Deset let devetletke: Pretirano intelektualna in preveč zahtevna

Osnovna šola ne sme biti politično vprašanje političnih profesionalcev in didaktičnih diletantov.

Objavljeno
16. oktober 2013 16.28
Zaključna prireditev in podelitev priznanj letošnjim zmagovalcem Vesele šole v Ljubljani, 1.junija, 2013.
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Prvega septembra pred desetimi leti so ob glasnih napovedih in velikih pričakovanjih (z nekaj strahovi in pomisleki, ki so bili hitro utišani) slovenske šole dokončno vstopile v devetletko. V izrazitem nasprotju s takratno glasnostjo je deseta obletnica devetletke minila sramežljivo neopazno.

Tako je v svojem odprtem pismu ministru dr. Jerneju Pikalu zapisal psiholog dr. Kristijan Lešnik Musek, član Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje, oče dveh osnovnošolcev. Ministra je pozval, naj podpre resno analizo stanja v slovenski osnovni šoli, pozitivnih pridobitev devetletke ter njenih morebitnih zablod in težav.

»Zdi se, da pri tem ne gre za skromnost; molk ob obletnici največjega projekta v zgodovini šolstva v samostojni Sloveniji prej vzbuja zlovešči vtis, da tisti, ki so pred leti načrtovali in uvajali novi šolski program, danes ne morejo našteti kaj dosti uspehov devetletke in hkrati nočejo odgovarjati na morebitna neprijetna vprašanja,« je še dodal Kristijan Lešnik Musek.

Zakaj smo se sredi devetdesetih let dvajsetega stoletja v Sloveniji sploh lotili prenove osnovne šole? Mlada država, so prepričani pobudniki prenove, med katerimi sta bila najpomembnejša tedanji minister dr. Slavko Gaber in razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek, se je morala tudi na tem področju bolj povezati z Evropo. Osnovna šola je bila okorela, tedanja šolska zakonodaja zastarela.

V tem so se že tedaj večinoma vsi strinjali. Toda kako vpeljati spremembe? In katere naj bi te bile? Tu so se mnenja začela razhajati.

Igralnih kotičkov že dolgo ni več

Med strokovnjaki je obveljalo, da smo se zgledovali po skandinavskih državah, a ključna pobudnika pravita, da nobenega modela nismo neposredno prenašali v slovenski prostor. »Tovrstni pristop se praviloma ne obnese. Kot podlaga za pripravo sistemskih in vsebinskih rešitev so bile narejene primerjave tako rekoč vseh evropskih držav, in to v vseh ključnih sistemskih rešitvah,« pravi Ljubica Marjanovič Umek. »Pregledali in primerjali smo ureditve edukacije predvsem evropskih držav in pri tem iskali rešitve, za katere je bilo mogoče najti dogovor tudi v strokovni javnosti v Sloveniji,« dodaja Slavko Gaber.

Glavna ideja je bila liberalizirati vzgojo, poudariti človekove pravice pod geslom »Vsi enaki, vsi enakopravni«, vse to pa je bilo pomešano z razsvetljenskimi idejami, na katere se je skliceval dr. Slavko Gaber, se tistih časov danes spominja ravnatelj Osnovne šole Prule Dušan Merc. »Toda že v tistem času ni bila opravljena nobena evalvacija stanja, tako kot se to ni zgodilo niti deset let pozneje.«

Pobudniki prenove so takrat razmišljali o dveh različicah: ali podaljšati osnovno šolo v srednjo šolo ali malo šolo, ki je bila tedaj v vrtcih, priključiti osnovni šoli. Obveljala je druga različica.

»Drugi razred je tako prejšnji prvi, tretji je prejšnji drugi in tako dalje,« pojasnjuje učiteljica Jelka Regvart Voglar iz Osnovne šole Poljčane. V začetku so to odločitev upravičevali z razlago, da se bodo učenci v prvem razredu samo igrali. Zdaj prvi razred ni več le igra, ampak je to veliko dela in obveznosti. Tudi igralne kotičke, s katerimi so pred desetletjem opremili šole, so v teh že zdavnaj pospravili na podstrešja. »Pustimo šestletnikom energijo za telesni razvoj in socializacijo, torej naj bodo še vključeni v vrtec,« danes meni učiteljica.

Prva triada je bila po Merčevih besedah strokovno izredno dobro domišljena in tudi organizacijsko izvedena. Toda v drugi in tretji triadi se je izgubilo veliko predmetov, ki so v vzgoji in izobraževanju pomembni: svoj pomen je izgubil tehnični pouk, ki krepi ročne spretnosti in mlade usmerja v mizarstvo ali modelarstvo, veliko je izgubil likovni pouk. »Šola je postala pretirano intelektualna in preveč zahtevna za manj zmožne,« pravi Dušan Merc.

Ena od prvih osnovnih šol, ki se je vključila v sistem devetletke, je bila ljubljanska Osnovna šola Savsko naselje. »Zgodnejše vključevanje otrok v obvezni izobraževalni sistem je takrat obstajal že v večini evropskih sistemov. Z njim smo hoteli dvigniti izobrazbeno raven prebivalstva in spremeniti pogled na proces vzgoje in izobraževanja, ki je temeljil na drugačnih vlogah učitelja in učenca kot dotlej. Učitelj naj bi postajal vse bolj le organizator učno-vzgojnega procesa v razredu, učenci pa naj bi znanje, spretnosti in veščine pridobivali z različnimi aktivnejšimi in sodobnejšimi pristopi učenja. V teh naj bi bila poudarjena večja odgovornost posameznika, ki naj bi obenem imel najbolj optimalne pogoje za izobraževalni razvoj. Vzgojno-izobraževalni proces je bil naravnan na učenje za življenje, učenci pa naj bi bili razbremenjeni. Cilje je podpirala sprememba učnih načrtov, predmetnika, spremenjene organizacijske oblike pouka in novi pristopi dela v razredu,« pojasnjuje pomočnica ravnateljice Tjaša Pirc Pezdirc.

Pobudnik reforme Slavko Gaber danes meni, da imamo usposobljeno, otrokom posvečeno učiteljstvo in dobro utečen sistem izobraževanja. Ljubica Marjanovič Umek pravi, da so bili cilji prenove večinoma doseženi. Učitelji razmišljajo nekoliko drugače. Po njihovih besedah so bili v najboljšem primeru cilji le delno doseženi. »Sprememba šolskega sistema bi morala slediti teoretičnim izsledkom, a tudi spoznanjem v praksi. Tem se po našem prepričanju pri načrtovanju in spreminjanju šolskega sistema ne prisluhne na pravi način,« povzema razmišljanje svojih kolegov Tjaša Pirc Pezdirc.

Mnenja o uspehu so deljena

Deset let pozneje tako gledamo nazaj in ugotavljamo, da so mnenja o uspehu prenove deljena. Dušan Merc je še bolj kritičen. Pravi, da je reforma neuspešna, obveljala pa bo za uspešno, ker o njej ni bilo narejenih pravih raziskav, na kar že dalj časa opozarja tudi Kristijan Lešnik Musek.

Že v prvem desetletju je zahtevala nove in nove korekcije. Izbirnost, denimo, ki je učencem podaljšala dnevno bivanje v šoli in povečala število predmetov, omogočila pa jim je tudi več lepih končnih ocen, kar jim je dvigovalo samozavest, je presegla meje mogočega. Zunanje preverjanje znanja se je brez utemeljenih razlogov prelevilo v malo maturo. Učenje dveh ali celo treh tujih jezikov je bilo zastavljeno prezgodaj in na napačnih osnovah. »Prenova kurikuluma je bila slaba, površna, nasilna,« je prepričan Dušan Merc. »Naj ponazorim: opismenjevanje in bralno opismenjevanje je bilo v osemletki, kjer so bili otroci eno leto starejši, premaknjeno v takratni drugi razred, branje z razumevanjem pa v četrti razred.« Sedanje stanje je po njegovem prepričanju porazno, ker zanika naravno zmožnost otrok. Rezultat bo, kot pravi, vedno več vedenjskih in drugih motenj pri otrocih. »Ti problemi reformatorjev v resnici niso nikoli zanimali. Dejstvo je, da se je birokratska struktura zalezla v šole, da se je ta aparat povečal, da se vedno znova in znova pojavljajo nove zahteve – otrok pa ni več, manj jih je.«

V eni stvari pa se strinjajo tako Ljubica Marjanovič Umek kot Dušan Merc in drugi kritiki prenovljene osnovne šole. Spremembe šolskega sistema, še posebej tiste, ki so bolj ali manj vezane na mandate posameznih ministrov, povzročajo pretrese brez jasnega učinka. Z besedami Dušana Merca: osnovna šola ne sme biti politično vprašanje političnih profesionalcev in didaktičnih diletantov.