Tiskane izdaje
Kot je na petkovi državni proslavi ob tej priložnosti že dejal slavnostni govornik Pavle Gantar, ima največjo zaslugo za to, da Prekmurci tudi po razpadu Avstro-Ogrske niso ostali na madžarski strani meje, teolog, bibliolog, dvakratni rektor ljubljanske univerze in narodnoobrambni delavec, Prlek iz Bučečovcev Matija Slavič. Da je Prekmurje zaradi devetstoletne ločenosti od slovenske matice kljub devetdesetletni skupni zgodovini za Slovence še zdaj oddaljen in slabo znan del skupne slovenske države, je na tej isti proslavi pokazal tudi Pavle Gantar, ki je Matijo Slaviča napačno razglasil za zavednega prekmurskega Slovenca.
Če že ni bil Prekmurec, je bil Matija Slavič dober poznavalec Prekmurja in tukajšnjega življa. Tudi zato mu je general Rudolf Maister konec leta 1918 poveril referat za meje v Prekmurju, v slovenskem narodnem svetu v Mariboru, in sodelovanje v jugoslovanski delegaciji na pariški mirovni konferenci.
Slavič je zato pripravil memorandum o Prekmurju, s katerim je jugoslovanska delegacija v Parizu prvič javno zahtevala priključitev celotnega slovenskega ozemlja med Muro in Rabo k jugoslovanski državi. A med konferenco ni šlo vse gladko in Slavič se je moral zelo truditi, da je velike na konferenci prepričal, da so določili mejo, ki velja med Slovenijo in Madžarsko še zdaj, saj naj bi po prvih osnutkih pogodb Gornja Radgona ostala Avstriji, Prekmurje pa Madžarski.
Po uspešnem delu jugoslovanske delegacije in sprejetih sklepih konference je vojska SHS najprej zasedla Prekmurje, nekaj dni po tem, 17. avgusta istega leta, pa na slovesnosti v Beltincih predala vojaško oblast slovenski civilni. Zato je ta datum obveljal za državni praznik priključitve Prekmurja k slovenski matici.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
