Tiskane izdaje
Ljubljana – Prevzem jamstva nekdanje federacije (SFRJ) za devizne hranilne vloge varčevalcev, deponirane pri poslovnih bankah in njihovih podružnicah na območju nekdanje SFRJ, je eno temeljnih nasledstvenih vprašanj. Stališče Slovenije, zdajšnje in tudi prejšnjih vlad, je, da bi morali pri razdelitvi omenjenega jamstva upoštevati načelo teritorialnosti, ki predvideva, da države naslednice same prevzamejo odgovornost za izplačilo deviznih vlog v bankah in njihovih podružnicah na svojem ozemlju. To načelo sta poleg Slovenije podprli tudi Srbija in Črna gora in Makedonija, nasprotujeta pa mu Hrvaška in Bosna in Hercegovina.
Slovenija je načelo teritorialnosti prvič uveljavila v ustavnem zakonu iz leta 1991, ki določa, da »Slovenija prevzame jamstvo za devize na deviznih računih in deviznih knjižicah, vložene v bankah na ozemlju republike Slovenije, za katere je do uveljavitve tega zakona jamčila SFRJ«. Ta zakon je bil dopolnjen konec julija 1994, ob pogajanjih s tujimi bankami upnicami iz t. i. Londonskega kluba. Tedaj sta bili ustanovljeni Nova Ljubljanska banka in Nova Kreditna banka Maribor, na kateri sta bili preneseni vsa zdrava aktiva in pasiva obeh bank; sporne obveznosti in terjatve, ki sta jih »stari« LB in KBM izkazovali do pravnih subjektov iz nekdanje skupne države, pa so ostale v poslovnih knjigah obeh bank in so predmet reševanja v nasledstvenih postopkih.
V primeru LB, glavne podružnice Zagreb, je slovenska stran prepričana, da iz njenega poslovanja naša država »ni imela ne premoženjske ne katere koli druge koristi, je pa imela od tega korist Hrvaška«. Slovensko zunanje ministrstvo tako v informaciji o prevzemu jamstva nekdanje SFRJ za devizne hranilne vloge navaja, da »jamstvo federacije v trenutku razpada SFRJ ni več pokrivalo tujih fizičnih oseb«, ob tem pa so bili devizni depoziti zagrebške glavne podružnice LB, deponirani pri Narodni banki Jugoslavije, v celoti porabljeni za hrvaške gospodarske organizacije (za gradnjo farm, vinskih kleti, skladišč, proizvodnih hal, pekarn, hotelov, turističnih farm, tovarn iveric, tovarn tekstila, plinovodov, restavracij, vodovodov, tovarn pohištva, kanalizacijskih in drugih infrastrukturnih objektov, stanovanjskih objektov itd.).
V nasprotju s Slovenijo je Hrvaška izpolnitev jamstva omejila le na devizne varčevalce, ki so njeni državljani, izključila pa je druge prebivalce Hrvaške in državljane drugih nekdanjih republik in pokrajin. Po drugi strani pa je hrvaška Narodna banka bistveno omejila obseg bančnih poslov LB, leta 1992 je zavrnila predlog o ustanovitvi mešane Slovensko-Hrvatske banke d. d., Zagreb, julija 2000 pa je HNB zaprla tudi žiroračun zagrebške LB. Devizni varčevalci so doslej vložili približno 500 tožb za poplačilo približno 6 milijonov evrov terjatev. Po drugi strani pa podružnica vodi stečajne postopke zoper 44 dolžnikov – pravnih oseb na Hrvaškem. Na dan 31. 12. 2005 je bilo spornih terjatev za dobrih 484 milijonov evrov: največji dolžnik je bil holding IPK Osijek, do katerega ima zagrebška podružnica LB dobrih 122 milijonov evrov terjatev.
Dunajski sporazum o vprašanjih nasledstva v prilogi C določa, da se države naslednice o prevzemu jamstev za devizne hranilne vloge, deponirane pri poslovni banki ali ali njeni podružnici na ozemlju katere koli države naslednice pred razglasitvijo neodvisnosti začnejo pogajati pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave. Pogajanja so se začela leta 2001, nato pa so bila prekinjena. V Mladiki poudarjajo, da je bila »Hrvaška edina, ki kljub formalnemu pozivu Banke za mednarodne poravnave in kljub večkratnim formalnim pozivom s strani republike Slovenije, ni izrazila pripravljenosti za nadaljevanje pogajanj. Hrvaška s tem nedvoumno ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz 7. člena priloge C Dunajskega sporazuma o vprašanjih nasledstva.«
