Tiskane izdaje
Ljubljana – Da je nasilje v šolah pereč problem, izpostavljajo tako raziskave kot strokovna literatura. Prve razkrivajo, kako pogosto je nasilje, druga svetuje, kako ravnati. In vendar šolski vsakdanjik vedno znova pokaže, da smo pred nasiljem, ko se z njim sami srečamo, nemočni.
V teh dneh je bila javno predstavljena nova raziskava o nasilju na srednjih šolah, ki so jo izvedli v Dijaški organizaciji Slovenije (DOS), v sodelovanju s sindikatom SVIZ, izšel pa je tudi učbenik Medvrstniško nasilje v šolah. Avtorica dr. Sonja Pečjak ga je namenila predvsem študentom psihologije, a bo po njenem prav prišel tudi študentom pedagoških programov, pa tudi učiteljem in staršem. Raziskavo o nasilju v srednjih šolah so avtorji Katja Mesarič, varuhinja dijaških pravic, Aleš Kramar in Teja Velkavrh opravili lani med dijaki prvih in tretjih letnikov. Dijaki se skoraj vsak dan srečujejo z različnimi oblikami nasilja.
Skoraj polovica dijakov je prepoznala njegove fizične oblike, recimo tepež; tretjina tudi verbalne in psihične oblike, kakor so žalitve, zmerjanje, ustrahovanje, izsiljevanje, poniževanje. Le slaba dva odstotka sta izpostavila še spolno nasilje. Skrb zbujajoče je, da v nasilje, ki ga opazijo, ne poseže kar 38 odstotkov dijakov. Z besedami se brani 34 odstotkov dijakov; če je to potrebno, se jih 31 odstotkov potem brani še fizično. Okoli 35 odstotkov dijakov poskuša žrtvi stopiti v bran z besedami, s fizičnim vmešavanjem pa 10. Le 13 odstotkov dijakov je poiskalo pomoč učiteljev, 5 odstotkov pa je udeležence spodbujalo k nasilju. Več dijakov je poskušalo posredovati, ko je šlo za nasilje skupine nad posameznikom. Le 27 odstotkov jih je nasilje zgolj opazovalo in kar 35 odstotkov bi jih tem primeru učitelje obvestilo o nasilju.
Največkrat je po mnenju dijakov vzrok nasilja ljubosumje in antipatičnost. Zaradi nasilja je (zelo) neprijetno večini dijakov, 14 odstotkov jih ob nasilju ne čuti nič posebnega, 6 odstotkov pa jih celo meni, da je nasilje včasih primerno. Nasilje pri žrtvah najbolj vpliva na zmanjšanje samozavesti in zaupanja v ljudi. Žrtve se pred nadaljnjim nasiljem poskušajo zavarovati ali postanejo nasilne do drugih. Največ nasilja je med odmori in po pouku.
Varni niti doma
Učenci in dijaki, pa tudi in njihovi starši in učitelji so velikokrat nemočni, ko se srečajo z nasiljem. Kaj naj naredijo, denimo, če fant zmerja in žali sošolca, mu govori, da je peder, reva ali budalo. Kaj narediti, če deklica zasmehuje vrstnico, ker je predebela ali ker nosi telovadno opremo v plastični vrečki? In kaj narediti, ko se izkaže, da je deklica, ki se je poskušala upreti nasilju, nato domov prišla z zlomljeno roko? Starši otroke v šolo pošiljajo s pričakovanjem, da bodo tam poskrbeli tudi za njihovo varnost, a vedno znova ugotavljajo, da so šole tudi prostor, kjer otroci doživijo največ krivic in grdih izkušenj.
Če ne med odmori na šolskih hodnikih, pa po pouku na poti domov. Takrat učbeniki ne pomagajo, potrebni so konkretni koraki, ki bodo nasilje takoj ustavili. Izkušnje s posameznih šol kažejo, da pomaga nadzor na hodnikih in šolskih igriščih; pa tudi roditeljski sestanki v razredih, kjer se nasilje dogaja. Tudi če se jih ne udeležijo starši nasilnih učencev, srečanja pomagajo drugim staršem, da so bolj pozorni na nasilje in da se z otroki pogovorijo, kako naj ukrepajo, kadar ga zaznajo. Ponekod so strokovni delavci pospremili do doma tiste otroke, ki so bili najpogosteje žrtve trpinčenja.
Zadnje čase pa učenci pred medvrstniškim nasiljem niso varni niti doma. Spremlja jih na facebooku ali Ask.fm, portalih, ki so še posebej priljubljeni med najstniki. Pred nedavnim se je na facebooku pojavila tudi slovenska različica strani o »šolskih cipah«, s posnetki golih najstnic, ki pa jo je administrator že ugasnil. Kako se je to lahko zgodilo? Slaba tretjina slovenskih mladostnikov, starih od 11 do 19 let, je že poslala svojo razgaljeno fotografijo prijateljem. Ko se enkrat znajde na spletu, jo je skoraj nemogoče umakniti.
