Tiskane izdaje
Po njenem je skupno umetnosti in spravi prav sočutje do ljudi. Vse drugo je interpretacija, celo manipulacija. A ideja slovenske sprave je prišla iz kulturnih krogov in morda lahko prav umetnost največ pripomore k temu, da bi spravo dosegli.
Sociologinja in filozofinja, avtorica Krivde in greha ter soustvarjalka slovenskega osamosvajanja, najbolj znana po zavzemanju za narodno spravo, je v četrtek sodelovala na pogovoru o spomenikih in spravi v Galeriji Velenje. Pripravili so ga ob zaprtju razstave Staneta Špegla Spome(j)niki, s katero se je umetnik odzval na dolgotrajno in neuspešno »spravljivost« tako, da je velenjske spomenike kot simbole socialistične preteklosti postavil v nenavadna okolja in kontekste. Pogovor z nenavadnim povodom je vodila filozofinja Mojca Puncer, v njem pa so sodelovali še zgodovinar dr. Tone Kregar, docent na ljubljanski likovni akademiji mag. Jurij Smole in vodja policijske akcije Sprava na generalni policijski upravi Pavle Jamnik.
Jamnik, čigar delo je povsem pragmatično, pravi, da se preiskovalcev še kako dotaknejo mnoga vprašanja o tem, kako so mogoča grozodejstva, kakršno je sodelovanje pri množičnih pobojih. Teh v Sloveniji ni mogoče prepustiti v obravnavo le zgodovinarjem, saj gre še vedno za kazniva dejanja. Kregar pravi, da je tudi muzejsko gradivo iz časov kraljevine in povojnega dogajanja izjemno skromno, saj »poskuša vsaka oblast odstraniti simbole prejšnje oblasti, leto 1991 pa je v Sloveniji vendarle minilo bolj razumno in samozavedajoče, preteklost smo le revidirali, ne pa reinterpretirali, zaradi česar celo iz strokovnih krogov slišimo kritike, zakaj nismo naredili radikalnega reza.«
Spomenka Hribar, v dveh desetletjih pogosto napačno interpretirana, ponavlja in razlaga svoje ideje o spravi na treh ravneh: na osebni, civilnodružbeni in politični. Ugotavlja, da je najbolj težavna še vedno prav ta zadnja. Upa, da se bodo prej ali slej končale manipulacije s preteklostjo za vsakdanjo politično rabo, kakršnih je polno vsako zasedanje parlamenta, in svetuje: »Državni zbor bi moral resno vzeti v analizo polpreteklo dogajanje, obsoditi, kar je bilo slabega, in sprejeti dokument o narodni spravi, katerega glavni poudarek bi bil, da se vsakdo in vsi, torej tudi politične opcije, odrečejo vsakršni manipulaciji z našo preteklostjo. »Če pa bomo spet premetavali spomenike, pomeni, da smo še vedno zmedeni, da le menjamo svojo identiteto ... Čeprav sprave še nismo uresničili, smo zdaj, ko se o ideji sprave vsaj pogovarjamo, že bolj spravljeni,« je prepričana.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela
