Do enakopravnosti posavskih dijakov z novimi programi

Brežiška ekonomska šola je državo za razpis programov zdravstvene nege in bolničarja, ki ju izvajajo v vseh regijah z bolnišnicami razen v Posavju, prvič zaprosila že leta 2006. Brežiška gimnazija je vlogo za športni oddelek letos oddala tretjič. Z odobritvijo programov v letu 2018/19 bi zmanjšali odliv posavskih dijakov na šolanje zunaj regije, ki je v Sloveniji rekorden.

Na štiriletnih programih zdravstvene nege in triletnih izobraževanjih za bolničarja se je v lanskem šolskem letu zunaj Posavja šolalo 167 dijakov s stalnim prebivališčem v eni izmed šestih posavskih občin, podatke statističnega urada navaja ravnateljica brežiške ekonomske in trgovske šole Mojca Tomažin: »To je več kot polovica dijakov, ki obiskujejo našo šolo – teh je trenutno 276. Verjamemo, da bi bil interes med mladimi Posavci za ta programa še večji, če bi ju izvajali v regiji.«

Šola si je za uvedbo programa zdravstvene nege prvič prizadevala že jeseni 2006. Pobudi, poslani to jesen za šolsko leto 2018/19, so priložili podpis podpore vodstva brežiške bolnišnice: »To je edina regija, ki ima bolnišnico in nima teh programov. V zdravstveni ustanovi so nam obljubili sodelovanje pri izvedbi programa in prakso za dijake.«

Druga želena novost brežiških srednjih šol za prihodnje šolsko leto ravno tako ni novost. Gimnazija je dala pobudo za športni oddelek gimnazije, ki ga poleg Posavja med slovenskimi regijami nima le še primorsko-notranjsko območje, razlaga ravnatelj Uroš Škof: »Na tovrstne programe se v druge regije vsako leto vpiše od osem do deset mladih Posavcev. Podpirajo nas posavski športni klubi in tukajšnje športne zveze, imamo tudi podporo nacionalnih panožnih zvez za odbojko, badminton, gimnastiko ter atletiko.«

Mladi niso enakopravni

»Za izvedbo programa bi verjetno morali zbrati 18 interesentov. To bi nam najbrž uspelo,« je optimističen ravnatelj, saj se mnogi športno nadarjeni posavski dijaki ne odločajo za vožnjo v športne oddelke v drugih regijah. Ko smo, recimo, včeraj s fotografskim objektivom ujeli gimnazijce med poukom športne vzgoje, je rokomet, skupaj s tremi prvoligaškimi soigralci, igral tudi občasni kadetski reprezentant Slovenije v nogometu.

Izobraževalno ministrstvo je lansko vlogo gimnazije januarja zavrnilo z razlago, da ustanovitev športnega oddelka morda ne bi prinesla povečanega vpisa na šolo, temveč prerazporeditev otrok med oddelki brežiške gimnazije oziroma celo prerazporeditev otrok med šolami, ki so si blizu.

V Brežicah se zavedajo, da bi bili športni oddelki v Novem mestu in Celju brez Posavcev malo manj številni, a državo opozarjajo, da bi tudi po ustavi vsi mladi morali imeti primerljiva izhodišča.

»Izhajamo iz tega, da bi ministrstvo moralo skrbeti za enakopraven razvoj regij, vsi mladi bi morali imeti možnost podobne izbire srednješolskih programov,« pravi Tomažinova. Namesto tega se v Sloveniji, razmišlja ravnateljica, dogaja centralizacija. Obrobne regije ostajajo brez določenih srednješolskih programov, v večjih pa se razpisujejo dodatni programi na teh izobraževalnih smereh.

Anomalije trenutnega sistema

Posledice trenutne politike ministrstva so večplastne, opozarjajo v Brežicah. V šolskem letu 2014/15 je zaradi majhnega števila programov tako Posavje imelo največ prebivalcev na en srednješolski program – 3997. Po Škofovi analizi sodeč, je le še Notranjsko-kraška regija imela več kot 3000 ljudi na šolsko mesto – 3742. Da se skoraj polovica mladih dijakov iz Posavja izobražuje zunaj regije, zato ne preseneča.

Šole na obrobju države se, ker mladim ne omogočajo izbire, le še praznijo. Ker se s tem krči tudi dotok denarja, te šole mladim ponujajo čedalje manj nadstandardnih storitev.

Posledici diskriminacije posavskih srednješolcev, kot se je izrazila Tomažinova, bosta lahko tudi izseljevanje in praznjenje regije: »Mi smo obmejno območje, a bomo imeli kraje ob slovenski meji prazne?«

Ob zapisanem vodji obeh brežiških šol opozarjata še na finančne anomalije trenutnega sistema. Brežiška ekonomska šola, kjer se je nekoč gnetlo 800 otrok, je zdaj napol prazna. Zgradili so jo z javnimi sredstvi. Po drugi strani so zaradi centralizacije šole v večjih slovenskih krajih polne in mora država za dozidave zapravljati nove milijone evrov.

Drugi nepotrebni strošek, ki si ga je država nakopala, je sofinanciranje prevozov. Ker zdaj avtobusni prevoz dijaka iz Brežic v Krško stane enako kot iz Brežic do Novega mesta, to je 25 evrov na mesec, se dijaki po Sloveniji vozijo v druge regije, čeprav imajo enake šolske programe doma. Če zanemarimo finančne učinke izgube časa in ekoloških obremenitev ob nepotrebnih prevozih otrok, povečano razliko do končnih cen potnih stroškov v veselje dobičkonosnih avtoprevoznikov krije državni proračun.