Do kod smemo?

Kot vsakič na začetku sezone neurij smo tudi letos priča nikoli končanim polemikam o smiselnosti obrambe pred točo s »posipanjem« oblakov s kemičnimi reagenti. Informacije si včasih povsem nasprotujejo, in človek se težko odloči, katerim argumentom bo (bolj) verjel. Še posebno, ker je jasno, da so v ozadju konkretni, predvsem finančni interesi tistih, ki protitočno obrambo ponujajo.

V Sloveniji leti proti toči le eno letalo Letalskega centra Maribor in »brani« 2900 kvadratnih metrov veliko območje severovzhodne Slovenije. To počno že deset let in pri tem jim večino denarja (na leto porabijo za ta namen 110.000 evrov) nakaže ministrstvo za kmetijstvo, nekaj malega prispevajo še lokalne skupnosti. Zadnje tedne, še zlasti po uničujočih neurjih sredi junija, je center začel pravo medijsko ofenzivo in z njo prepričuje javnost o smiselnosti svojega početja in nujnosti širitve aktivnosti na vso Slovenijo z več letali, več opreme in, seveda, za več denarja. Predstavil je tudi svoje interne analize, po katerih so nedvomno zmanjšali moč toče in posledično tudi škodo zaradi nje.

No, uradna stroka je do tega še vedno zelo zadržana. Znanstvenega dokaza o učinkovitosti posipanja oblakov s t. i. kondenzacijskimi jedri še vedno ni, tudi zato, ker je vreme izjemno kompleksen sistem z neobvladljivim številom spremenljivk, ki nanj vplivajo. Vsakoletna škoda, ki jo kljub obrambi povzroči toča, je tako močan argument, ki je nasprotnikom vselej na voljo, druga stran pa ima seveda takoj pri roki odgovor češ, kolikšna bi bila šele škoda, če ne bi ukrepali.

Razumeti je letalce, da vsakoletno stisko ljudi, ki jim je toča stolkla pridelek, hišo, hlev, vozila, takoj izkoristijo in poizkusijo pristaviti svoj lonček. Za mali letalski center na obrobju Maribora bi bila odločitev politike za širitev obrambe na vso Slovenijo (za to naj bi porabili približno tri milijone evrov plus tekoče stroške) dobesedno sekira v med, saj bi jim omogočila lagodno delovanje še leta in leta.

Zanimiva, še več, pomenljiva je v tem primeru vloga zavarovalnic. Gotovo so zelo zainteresirane za zmanjšanje uničujočih posledic toče, ki jim lahko zelo zmanjša dobičke, a so do tovrstnih aktivnosti vse zelo zadržane. In če ima kdo podrobne podatke in statistike, tudi iz tujine, jih imajo prav zavarovalnice. Lani so namreč za škodo v kmetijstvu v Sloveniji izplačale kar 60 milijonov evrov, skupaj s škodo na drugem premoženju pa več kot sto milijonov; in če bi obramba prinesla le desetodstotno zmanjšanje škode, bi se račun več kot izšel. Tako pa so nam pred kratkim v eni večjih slovenskih zavarovalnic kar naravnost povedali, da njihove analize ne kažejo nobenega učinka obrambe pred točo s posipanjem oblakov, zato je ne nameravajo podpirati.

Kaj storiti? V bistvu je to problem našega odnosa do okolja, v katerem živimo. Kmetje so zaradi svojega boja z naravo le-to vedno poskušali obvladati in nadzorovati, zato je njihova naklonjenost »streljanju« proti toči razumljiva. Kdo bo pa nameščal protitočne mreže in plačeval draga zavarovanja, če lahko vso delo opravi nekdo drug, in to kar iz zraka? Okoljevarstveniki pa opozarjajo, da so vendarle meje, ki jih ne kaže prestopati, sicer se nam bo vse agresivno poseganje v okolje še hudo maščevalo. Boljši dokaz, kot je vedno bolj uničujoče vreme, bi težko našli.

Iz sredine tiskane izdaje Dela