Do zadnjega diha

Karl Erjavec ni več minister za okolje. Začenja se drugo poglavje - odslej še bolj - konfliktnega sobivanja sedanje vladne koalicije. Res je, postopek je bil dolgotrajen, mučen, v finalu tudi absurden in patetičen, toda ker je Erjavec predsednik koalicijske stranke, kaj drugega niti ni bilo pričakovati. Takšni primeri so v resnici redki. Samo dva predsednika vladnih strank sta do zdaj sredi mandata zapustila (takratno Drnovškovo veliko) koalicijo, Janez Janša in pozneje Lojze Peterle. V obeh primerih so sledili temeljiti politični pretresi z daljnosežnimi posledicami.

Tudi tokrat, čeprav je Desus posebna stranka, ne bo drugače. Formalno sicer še ostaja v vladi, bo pa peterica Desusovih poslancev, denimo ob pričakovanih glasovanjih o interpelacijah, zagotovo jasno demonstrirala svojo užaljenost in zamero. In bo za ključne vladne predloge glasovala, pogosto pa verjetno tudi ne. Vlada ima tako v parlamentu zdaj še tesnejšo večino. Ko bodo na dnevnem redu zares pomembne teme, bo politična trgovina še bolj neusmiljena kot do zdaj.

Da sta Erjavec in z njim Desus do konca upala na kakršno koli rešitev, kažejo manevri s podpisi zahteve po ustavni presoji, prekinitvami seje, trgovanji z opozicijo. Ker vse to ni uspelo, je razprava izzvenela v absurdno predstavo vladne nemoči. Predsednik in njegov minister sta se, z ramo ob rami v vladni klopi, obmetavala z očitki, ali, kakor pravi trmasto vljudni Borut Pahor, izmenjevala »iskrene besede«. Opozicija je doživela enega nabolj radostnih dni v mandatu. Čeprav se je očitno že nekoliko izčrpala v »spopadu pri Ultri« in čeprav je Janez Janša tokrat svoje podcenjevanje dogodka in vlade demonstriral s tem, da ga ni bilo.

Karl Erjavec je, potem ko je bilo že vse izgubljeno, naredil edino dostojno in smiselno potezo. Samo odstop, čeprav prepozen, mu še omogoča, da se v vrhovih slovenske politike morda, kot je dejal, »nekoč spet vidimo«. V zadnjih dneh je poskušal dokazati, kar je bilo ves čas popolnoma jasno: namreč, da iz vlade odhaja po volji koalicijskih partnerjev. A je s tem sporočal le to, da se je pripravljen do zadnjega diha oklepati ministrskega mesta.

Tudi zato je bila menjava ministra Erjavca ena najbolj nesrečnih epizod Pahorjeve vladne koalicije. Naslednje, če se bo zgodila, zagotovo ne bo preživela.