Tiskane izdaje
Romana Martinčič, direktorica SB Trbovlje, še ne ve, kako bodo po 1. juniju kupovali opremo in pri kom. Nekateri dobavitelji so jim namreč že sporočili, da je ne bodo mogli dobavljati po starih cenah in bo treba sklepati anekse k pogodbam. Tudi v ljubljanskem zdravstvenem domu so od dobaviteljev že dobili predloge za povišanje cen. Povedali so, da je o dejanskem povečanju stroškov še prezgodaj govoriti, ker so se naročila šele začela izvajati, pričakujejo pa bistveno povečanje stroškov zaščitne opreme in sredstev.
Martinčičeva upa, da v primeru težav z nabavami izvajalci zdravstvenih storitev ne bodo prisiljeni opreme na trgu krasti drug drugemu, v smislu, kdo bo lahko zanjo plačal več.
Nehvaležne ocene stroškov
V začetni fazi priprav na covid-19, ko sistem blagovnih rezerv še ni bil vzpostavljen, si je trboveljska bolnišnica kupila za okoli 100.000 evrov opreme. Direktorica se sprašuje, kdo bo to pokril. Cena opreme, ki jo potrebujejo za nemoteno delo v sedanjih razmerah, v ceno storitve še ni vključena. Če bo in v kakšni meri, bo znano šele po sprejetju splošnega dogovora.
V ljubljanskem kliničnem centru so od začetka epidemije do prejšnjega tedna porabili povprečno 8000 rokavic in 15.000 kirurških mask na dan. Ocene stroškov v prihodnje pa so po njihovem nehvaležne, saj so odvisne od cen na trgu in obsega varovalne opreme, ki jo štejejo v ta znesek. Dodali so še, da so večji del varovalne opreme kupili sami, torej to, da v logističnem centru kmalu ne bo več mogoče dobiti opreme, krite iz proračuna, za njih ne bo pomenilo bistvene razlike. Jim je pa zavod za blagovne rezerve dolžan vrniti še določeno število mask, ki jim jih je UKC v najbolj kritičnih dneh posodil.
Pomanjkljiva zaloga
V praksi se je dogajalo, da je bila nekaterim izvajalcem oprema iz rezerv zagotovljena, drugim pa ne. Popolnoma brez opreme iz državnih rezerv so ostali zasebni zdravniki. V zvezi s tem je Zdravniško zbornico zanimalo, kakšni so bili kriteriji dodeljevanja opreme, a do včeraj z ministrstva za zdravje niso prejeli odgovora. Je pa jasno, da so med izvajalci nastale razlike, saj bodo imeli tisti, ki so dobili več opreme, finančno ugodnejša izhodišča za delo v prihodnje.
Na ministrstvu so za Delo dejali, da je zagotavljanje zaščitne opreme odvisno od stanja zalog, tako glede količine, kot tudi razpoložljive vrste sredstev: »Prioritetno smo ves čas trajanja covida-19 zagotavljali zaščitno opremo za bolnišnice, ki so zdravile oziroma so se pripravljale na zdravljenje okuženih pacientov, covid vstopne točke, covid zobozdravstvene ambulante ter domove starejših občanov.« Dodali so, da na zalogi niso bila vsa potrebna zaščitna sredstva in količine glede na izkazane potrebe.
Od javnih zdravstvenih zavodov – bolnišnic in zdravstvenih domov – ter domov starejših občanov tedensko zbirajo podatke o stanju zalog. Na tej podlagi se pripravijo zahtevki, s katerimi zagotavljajo za vsaj sedem do deset dni zaščitne opreme. Praviloma obveščajo upravičence o prevzemu zaščitne opreme v roku dveh dni po tem, ko zahtevek posredujejo v državni logistični center v Roje. Izjema so t.i. covidizvajalci, ki opremo praviloma prevzamejo naslednji dan po tem, ko je bil zahtevek v Roje poslan.
Glede na to, da je mogoče določena zaščitna sredstva že kupiti na prostem trgu, teh artiklov državne blagovne rezerve ne zagotavljajo več. To so npr. razkužila za roke in prostore. Namen državnih blagovnih rezerv je, da se zagotavljajo osnovna zaščitna sredstva in še to le za čas otežene oziroma motene preskrbe na trgu, so pojasnili na ministrstvu.
Dve maski na dan
Zdaj je šlo ogromno zaščitnih mask v šole, a ne takih, ki jih potrebujejo v zdravstvu, zagotavljajo na Upravi RS za zaščito in reševanje. Za potrebe šol so razdelili skoraj 1,5 milijona trislojnih mask.
A tudi izobraževalne ustanove si jih bodo morale v prihodnje priskrbeti same. Na ljubljanski univerzi računajo, da bo v povprečju en zaposleni potreboval dve zaščitni maski za enkratno uporabo na dan. Zaradi zaščitnih ukrepov so na ravni Univerze v Ljubljani predvideli, da bo okvirni povprečni mesečni strošek do julija 2020 znašal 160.000 evrov (brez davka).
