Dobra volja

Težko je verjeti, da bi enaindvajset liberalnih demokratov v samo treh urah lahko rešilo večino tistega, kar ni bilo mogoče niti za silo urediti v zadnjem letu dni ali še kakšnem letu več.

Objavljeno
14. januar 2007 21.15
Mateja Babič, novinarka notranjepolitične redakcije Dela
Že res, da daje »misija dobre volje« Darka Štrajna vtis o določenem napredku pri urejanju močno načetih odnosov v LDS. Vendar je težko verjeti, da bi enaindvajset liberalnih demokratov v samo treh urah lahko rešilo večino tistega, kar ni bilo mogoče niti za silo urediti v zadnjem letu dni ali še kakšnem letu več. Konstruktivnost zgolj na besedni ravni najbrž ni dovolj. Tudi podpisovanje izjav deluje v takih razmerah kot izhod v sili brez večje uporabne vrednosti. A več po sobotnem sestanku tudi ni bilo ponujenega. Ključna vprašanja so ostala neodgovorjena.

Zelo zgovorne so bile napovedi Antona Ropa in Slavka Gabra, da se resni pogovori šele začenjajo. V štirinajstih dneh naj bi po nekakšnem čudežu pripeljali do tega, da bi bili naposled na kongresu vsi dobre volje. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi bili tisti, ki menijo, da Jelko Kacin svoje priložnosti ni uspešno izkoristil, na kongresu dobre volje, ni treba posebej poudarjati. Kacin pa, tako kaže, za njihovo dobro voljo nima posluha. O odstopu ni bilo govora. Kongres bo odločal o zaupnici. Ta mu bo zelo verjetno izglasovana – sam naj bi si zanjo precej prizadeval –, zato del sprte liberalne družine gotovo ne bo dobrovoljno razpoložen.

Ključno vprašanje je potem takem, kdo je v soboto za tesno zaprtimi vrati govoril iskreno, komu je resnično do tega, da si LDS opomore od ran, ki si jih je pretežno povzročila sama, in komu je pomembno le to, kdo jo bo vodil, pa kakršno koli že. Ne glede na to, kaj se bo še dogodilo pred kongresom in na njem, pa bo to skoraj gotovo težko povezovati z dobro voljo na vseh straneh. V kadrovskem smislu se na sestanku, kot so razlagali udeleženci, ni zgodilo nič novega. A Gaber, denimo, je svojo udeležbo pogojeval prav z debato o novem vodstvu. O tem se je sicer nekaj govorilo, ne pa tudi kaj dogovorilo.

Bolj kot čas pred kongresom bo temeljit razmislek terjal čas po njem. Dobro voljo bo treba tako ali drugače preliti v LDS ali pa se ozreti po novi politični tvorbi. A ta, kot vemo, že za samo vzpostavitev potrebuje predvsem veliko – dobre volje. Drži pa tudi, da nove stranke praviloma nastajajo zaradi velikih razočaranj.