Dobrodelni in arhitekturni podvig: gradimo na mladih, tudi v Afriki

Lani je skupina študentov in mentorjev Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani med humanitarno delovno prakso v Južni Afriki v šolskem komplek­su siromašnega predela Ithuba na obrobju Johannesburga zgradila knjižnico z učilnico za tamkajšnjo rokodelsko šolo. Septembra in oktobra letos pa so v neposredni bližini postavili večnamensko dvorano za osnovno šolo.

Na nedavni predstavitvi tega dosežka na FA UL je občinstvo med ogledom filmčkov in poslušanjem zgodb o poteku gradnje in drugih prigodah v Afriki glasno izražalo navdušenje. Nobenega dvoma ni – 16 deklet in fantov, študentov zaključnih letnikov (izbranih izmed 150 prijavljenih), ki so s štirimi mentorji in peš­čico lokalnih delavcev sodelovali pri tej akciji, je opravilo dobro delo. Verjetno bi jim z velikim veseljem sledile tudi mlajše generacije, a je še veliko vprašanje, ali se bo ta afriška serija kljub uspešnosti in dobri volji lahko nadaljevala. Toda pojdimo po vrsti.

Zgodbo začnimo s tistim, ki je omenjeno akcijo omogočil. To je avstrijska fundacija SARCH. Mreža te fundacije, v kateri je FA UL od leta 2009, povezuje različne evropske arhitekturne šole, ki so v tem desetletju zgradile številne šole in vrtce v revnih predelih Južne Afrike. V okviru te fundacije je pred dvema letoma začela rasti osnovna šola, za katero so naši študentje letos postavili večnamensko dvorano, namenjeno plesu in gledališkim dogodkom.

Že omenjeni filmčki so med drugim pokazali, da so se naši bodoči arhitekti ob gradnji odlično vživeli v afriško kulturo. Nekateri so pokazali tudi izredno ročno spretnost – sami so, na primer, naredili kovinske umivalnike. V pogovoru z dvojico teh spretnežev – s študentoma Alešem Gabrijelčičem in Urošem Babnikom – smo želeli izvedeti, ali sta te svoje sposobnosti odkrila že prej. »Ne, tega sva se lotila čisto spontano, verjetno tudi na podlagi vsega, kar so nas naučili domačini. Najprej sva ga narisala v računalnik, nato sva si zamislila tehnologijo in na koncu šla v delavnico ter ga izdelala,« je povedal Aleš, ki nam je tudi razkril, da z Urošem zdaj doma po afriškem vzoru izdelujeta ogromen žar. Od fantov smo slišali še to, da so ponosni, ker so se Slovenci letos pri delu bolje odrezali od sočasne avstrijske in nemške študentske ekipe.

Na akcijo sta zelo ponosna tudi dekan FA UL prof. Peter Gabrijelčič in rektor UL prof. dr. Stanislav Pejovnik. Zadnji je na predstavitvi dejal, da je v teh težkih časih še posebno opogumljajoče videti mlade, ki jim ni težko narediti nečesa dobrega za druge. Dekan pa je za Nedelo povedal: »Akcija kaže, kak­šen potencial se skriva v mladini. Njihova kreativnost, entuziazem, strokovnost, občutek za soljudi in pripravljenost, da so družbeno koristni – resnično so občudovanja vredni. Njihovo delo je tudi arhitekturni presežek, saj lahko takšno arhitekturo s ponosom pokažeš kjerkoli na svetu. Akcija pošilja tudi sporočilo politikom, tako našim kot svetovnim: dajmo na potencialu mladih zgraditi svet prihodnosti, dajmo jim priložnost za ustvarjalnost v prvih letih po diplomi, drugače bo ta generacija zgubljena!«

Dekan in za njim glavni mentor afriške akcije prof. dr. Aleš Vodopivec pa sta nam vsak zase dejala tudi, da si zelo želita, da bi po tem uspešnem receptu delovno akcijo zasnovali še v Sloveniji, na primer v kakšnem romskem naselju, ki bi s tem dobilo nov izobraževalni objekt. O tem razmišljata tudi zato, ker zaradi pomanjkanja denarja prihodnje leto verjetno ne bo mogoče nadaljevati dela v Afriki, po drugi strani pa se jima zdi prav, da bi kaj dobrega naredili v domovini. »Vendar vem, da je za to, žal, malo možnosti, saj bi pri nas, v nasprotju z Afriko, gradnjo gotovo zavrle neštete birokratske ovire,« je bil realističen Vodopivec.