Tiskane izdaje
Ljubljana – V Sloveniji je registriranih več kot sto društev s statusom humanitarne organizacije, na njihova vrata pa je lani potrkalo več kot 655.000 ljudi. To pomeni, da so tako ali drugače pomagali več kot tretjini prebivalstva. Za mnoge v stiski so življenjska opora in opravljajo naloge, ki bi jih morala socialna država.
Na prvi pogled so statistike spodbudne – število uporabnikov, kot jim uradno pravijo, humanitarnih organizacij se je od leta 2013 do lani zmanjšalo s 739.318 na 655.354 ljudi. »Res je, da se vsako leto njihovo število zmanjšuje, a to ni posledica dobrih ukrepov ali splošnega izboljšanja stanja, ampak tega, da določenih skupin, na primer migrantskih delavcev, ni več. Po drugi strani pa ugotavljamo, da imajo uporabniki vse več težav, ki so vse globlje, in da so posledice tega, da se te več let niso reševale, opazne,« je kritična Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije in predsednica Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij Slovenije (NFHOS).
Vse več zbiranja
Še dobra dva tedna manjkata, da bodo šolarji ponovno sedli v klopi. Tako kot prejšnja leta se že mesece vrstijo različne akcije zbiranja za šolske potrebščine tistih otrok, ki jim jih starši ne morejo kupiti. Hvalevredna poteza čutečih, ki jim je mar za stiske, hkrati pa opozorilo, da je v sistemu nekaj zelo narobe.
»Meni se zdi deviacija v sistemu neke socialne države, da preveč otrok živi v družini, ki jim ne more zagotoviti šolskih potrebščin. Naloga humanitarnih organizacij je, da enkrat organizirajo zbiranje in s tem opozorijo na pereč problem, potem pa tega ne bi smelo biti več toliko. Pri nas pa se dogaja nasprotno, da je vedno več potreb po takšnem zbiranju,« opozarja Tereza Novak.
Nacionalni forum združuje 96 društev, ki so si pridobila status humanitarne organizacije (podeljujeta ga ministrstvi za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstvo za zdravje) in delujejo bodisi na socialnem področju, se ukvarjajo z revščino, dostopom do dobrin, brezposelnostjo in migracijami, bodisi na zdravstvenem področju, v preventivi, skupnih dejavnostih za bolnike, ki jim zvišujejo kakovost življenja, ali kot psihosocialna pomoč obolelim.
Drvimo v dolgotrajno revščino
»Humanitarne organizacije so, po mojem mnenju, lahko zelo koristne na preventivnem področju in kot asistenca, ko se zgodijo resnejši socialni problemi, ker lahko ukrepajo hitreje kot država,« pravi Tereza Novak. »V resnici pa vedno bolj prevzemamo dejavnosti, ki bi jih morala država. To, da se z dobrodelnimi akcijami omogoča nakup šolskih potrebščin, je postalo že nekaj trajnega. V socialni državi bi to moralo biti v domeni zaposlenih staršev ali države, če so starši brez dela. Humanitarne organizacije lahko 'vskočijo', ko je neki poseben problem, ki izpade iz sistema, ne pa, da je to množično in se odgovornost neposredno prelaga nanje.«
V NFHOS opozarjajo, da takšne razmere niso vzdržne. Dobrodelne organizacije, ki so zagovornice najbolj ranljivega dela družbe, blažijo stiske, država pa je tista, ki mora nekaj narediti. »Drvimo v dolgotrajno revščino, čeprav imamo vse vzvode, da pri nas tega ne bi bilo. Nedopustno je, da se nanjo gleda kot na neki fenomen, ki pač je. Ni prav, da za boljše socialno ravnovesje skrbijo ljudje, ki jim ni vseeno, da nastaja takšno razslojevanje, in so za to pripravljeni prispevati. Treba je razmisliti, kakšno socialno politiko ubrati. Verjetno ne takšne, ki se prilagaja finančni politiki, ampak bolj avtonomno. Trajnostnih in premišljenih sistemskih pristopov ni, vse se prilagaja trenutni situaciji, ki naj bi bila strašno krizna, ni pa dolgoročnega razmisleka,« meni predsednica NFHOS.
Ali ni že samo dejstvo, da v Sloveniji deluje 96 humanitarnih organizacij, pokazatelj, da socialna država svoje naloge ne opravlja zadovoljivo? »Jaz bi rekla, da je. Zelo pomembno je, da se je ustvarjalo strašno nezaupanje do prihodnosti. Nobene optimistične slike ni bilo.«
Eden od namenov kongresa NFHOS, ki bo ob mednarodnem dnevu humanitarne dejavnosti danes na Ptuju, je razprava, kje so meje humanitarnosti v socialni državi – katere stiske naj pomagajo blažiti humanitarne organizacije in za kaj naj poskrbi socialna država ter mogoče trajne rešitve stisk. Pripravljajo pobude, za katere upajo, da jih bo država slišala.
Na MDDSZ odgovarjajo, da so humanitarne organizacije v družbi nepogrešljive, »kljub temu pa ne moremo trditi, da zamenjujejo javni socialnovarstveni sistem, ga pa nedvomno dopolnjujejo«. »Veliko večino socialnega dela in socialnovarstvenih storitev opravijo javni zavodi. Prav tako država s celotnim sistemom socialnovarstvenih prejemkov zagotavlja osnovno socialno varnost pomembnemu delu ljudi in učinkovito blaži revščino. Samo naše ministrstvo za različne transferje posameznikom in gospodinjstvom vsako leto nameni okoli 1,2 milijarde evrov,« so dejali na MDDSZ.
Lahkotna pridobitev statusa
Eden od vzrokov za veliko število organizacij je tudi to, da so se pojavile mnoge iniciative posameznikov, ki so poskušali pomagati manj srečnim v svoji okolici. Kriteriji, po katerih na ministrstvih za delo, družino in socialne zadeve ter za zdravje podeljujejo status, niti niso zelo zahtevni: društvo mora najmanj eno leto pred vložitvijo svoje vloge opravljati humanitarno dejavnost na področju socialnega oziroma zdravstvenega varstva, splošne dobrodelne organizacije in organizacije za samopomoč morajo imeti v svojem temeljnem aktu izrecno imenovano področje, na katerem opravljajo pretežni del humanitarne dejavnosti, izpolnjevati morajo splošna merila odprtosti delovanja, prostovoljnosti in neplačljivosti.
Poznavalci menijo, da bi bili »strožji vstopni kriteriji« koristni – da bi status imel večji simbolni pomen, če bi ga, na primer, dobila društva, ki so že dlje časa dejavna in so se s svojim delom izkazala. Ljudem bi to vlivalo več zaupanja.
Pomemben vir financiranja za društva so različni razpisi in tudi zaradi teh si teh si mnogi zagotovijo status humanitarne organizacije. Za prijavo na razpise Fundacije za invalidske in humanitarne organizacije (FIHO) je status pogoj, prav tako za nekatere občinske razpise, kar je vplivalo na to, da so majhne organizacije, ki delujejo le na lokalni ravni, kandidirale za status. »Za manjše organizacije so razpisi vir preživetja, večje pa dobivajo tudi donacije posameznikov in podjetij. Razpisi omogočajo dejavnosti za uporabnike, ne omogočajo pa dajanja finančne pomoči. Vsi, ki jih dodeljujemo, nam jih omogočajo donacije,« je dejala Tereza Novak.
Ne gre zanemariti še enega vidika – po podatkih NFHOS se je v humanitarih organizacijah leta 2013 zavzelo več kot 198.000 prostovoljcev. Zaposlitev v njih je imelo 527 ljudi za nedoločen čas, 182 za določen čas, okoli 900 pa je bilo honorarnih in pogodbenih sodelavcev ter zaposlenih prej javnih del.
