Tiskane izdaje
Meritve kažejo, da koncentracije večine toplogrednih plinov (TGP) na globalni ravni še vedno naraščajo, tako je koncentracija ogljikovega dioksida v zemeljskem ozračju daleč višja, kot je bila kdajkoli doslej v minulih 420.000 letih in verjetno najvišja v zadnjih 20 milijonih let. Vemo pa, da je glavni vir ogljikovega dioksida zgorevanje fosilnih goriv.
Računalniški modeli že kar nekaj let kažejo, da se bo pri nezmanjšanih emisijah TGP, torej brez ukrepov, povprečna temperatura na Zemlji v letih 1990–2100 zvišala za 1,5 do 5,8 stopinje Celzija. Predvsem se bo temperatura zvišala na severni polobli. To bo zanesljivo povzročilo dvig morske gladine, predvsem pa bodo pogostejši skrajni vremenski pojavi. Več bo hudih neviht, deževij in povečala se bo pogostnost tako imenovanih stoletnih voda, posledica teh pa bodo pogostejše in obsežnejše poplave in z njimi povezane naravne katastrofe. Na drugi strani se bodo v čedalje bolj vročih poletjih podaljševala sušna obdobja, kar bo postopoma vplivalo na spremembo vegetacije in posledično tudi na živalski svet ...
Medtem ko smo na takšne napovedi še pred nekaj leti gledali kot na zoprno virtualno resničnost, ki so nam jo predstavljali preveč črnogledi znanstveniki, s takšnimi "dogodki" kot je bil vihar Kyrill, neprijetne napovedi postajajo zelo resnične.
Pri tem je najbolj zanimivo, kako smo nemočni, šokirani, že kar užaljeni, da nam jo narava lahko tako zagode. Seveda pa tudi za ped ne bomo popustili, ko bo na pogajanjih o kjotskem ali katerem podobnem protokolu tekla beseda o zmanjševanju izpustov TGP, o preureditvi oziroma opustitvi gospodarskega reda nenehne rasti in o večji prizanesljivosti do globalnega ekosistema.
Pravzaprav so Kyrill in podobne vremenske nevšečnosti dobrodošli. Ljudje smo pač takšni, da spremenimo obnašanje šele tedaj, ko nas pošteno zaboli.
