Dolgost življenja našega je kratka

Ljubljana – Razpredati o starosti in nesmrtnosti pri ljudeh ni preveč prijazno: v »podznaku« je preveč težav in nevroloških bolezni. Metuzalem je dočakal 969 let, sekvoje živijo tudi dvakrat dlje, vrsta meduz je celo nesmrtna in so ljudje, kot sta nevrolog dr. Zvezdan Pirtošek in nevroendokrinolog dr. Gregor Majdič, ki z argumenti podirata mite o starosti.

S starostjo ni nič narobe; ne nazadnje zna tudi ona biti prijazna, žal pa – tako dr. Gregor Majdič – jezero mladosti ne obstaja. Prav tako ne zdravilo za preprečevanje staranja: »Edini znani mehanizem, ki deluje pri ljudeh in živalih, je manjši vnos kalorij.« Sicer pa mitov, ki se v dolgosti življenja človeškega, ki je v bistvu kratka, prilepijo na leta, ni malo. Naj bi veljalo, da z leti peša inteligenca, izgine seksualni libido, da je starost žalostna, da so starejši depresivni, da jim ugasne ustvarjalnost, da postajajo versko zaslepljeni in nujno osamljeni. »Nič od tega ne drži. Nevrologija je te mite ovrgla,« je zbrane na nedavni Konferenci o staranju potolažil dr. Zvezdan Pirtošek.

Dr. Zvezdan Pirtošek:»Stiki med celicami se obdržijo dlje, če človek vztrajno ponavlja aktivnost.« Foto:Uroš Hočevar

Strah, da glava odpove

Nekoč se je vse vrtelo okrog staranja telesa. V sodobnike se počasi naseljuje drug strah: da bo na starost telo preživelo možgane, ta najkompleksnejši človekov organ. Podoben zasuk kot na povezavi telo–možgani je doživela nevrologija. Včasih je veljala za precej nepomembno medicinsko vedo, nevrološke bolezni pa za brezupne. Možgani so bili eden redkih organov, ki ga niso mogli opazovati, saj se nahajajo v dobro zaščiteni koščeni kletki in kar do 70. let prejšnjega stoletja ni bilo mogoče »vdreti« vanjo. V 70. letih so končno lahko tudi možgane slikali in jih »brali«. A do danes jih nihče ni znal do konca prebrati … S tem se je ujemala zdravniška »hierarhija«: kirurg je bil zdravnik, ki ničesar ne zna, a lahko vse naredi, patolog zna vse, tudi naredi lahko vse, le da dve uri prepozno … Nevrolog? Ta zna vse, pa ne more ničesar narediti …

Ljudi je danes strah. Raje bi se odpovedali telesu in umrli prej, kot da bi telo dolgo živelo z idealnim krvnim pritiskom in ritmom srca ter napetimi mišicami, glava pa ne bi vedela, kdo je … Strah je upravičen, pravi dr. Pirtošek, saj se tudi možgani starajo, in to zelo konkretno. Stopnje staranja so dobro vidne. Povezave med celicami šibijo, zmanjšuje se možgansko tkivo, zaradi možganov se razbremeni hormonski status. Zdaj vemo, da se več desetletij pred smrtjo v možganih začnejo dogajati spremembe: vanje se tiho naseljujejo beljakovine in delajo škodo. In kar je prav tako dokazano: v 60.000 letih so se človeški možgani skrčili za velikost teniške žogice. Le tega znanost ne ve, zakaj …

Prelomnica pri štiridesetih

Po 40. letu možgani vsakih deset let izgubijo pet odstotkov volumna. To menda ni nič tragičnega. Proces staranja ne prizadene vseh delov možganov enako. Pri moških so najprej načeti frontalni predeli, ki omogočajo hitro, dinamično miselno aktivnost, se pravi tisti, ki močnejši spol najbolj determinirajo. Pri ženskah je prej prizadet hipokampus, spominski center, kjer so shranjeni vsi čudoviti spomini. Dve zanimivosti sta vezani na ta fenomen: da za Alzheimerjevo boleznijo pogosteje zbolevajo ženske, ki pa imajo zaradi delujočega dela sprednjega dela možganov več kognitivne rezerve, ki omogoča, da tudi brez spomina z razmišljanjem rešijo težavo.

Možganska celica ima tudi po deset tisoč stikov z drugimi celicami. Od tod fleksibilnost. Nevroni imajo funkcijo kablov, ki, prevlečeni z mielinom, omogočajo hiter prenos informacij med celicami. Neizpodbitno je, da na starost informacija potuje počasneje. Od tod počasnejši miselna aktivnost in motorika. Dobra novica po dr. Pirtošku pa je, da se stiki med celicami obdržijo dlje, če človek vztrajno ponavlja aktivnost. Zato: use it or loose it*. (*Uporabljaj, sicer bo izginilo.)
V glavi nosimo enega najbolj potratnih organov. Dr. Pirtošek je nazoren: »Možgani, ki imajo dva odstotka teže človeka, bodo porabili od 20 do 25 odstotkov vse energije telesa. V prvih mesecih življenja je delež porabe celo 75-odstoten. Evolucijsko je zelo nenavadno, da si narava sploh privošči takšen organ.«

Dr.Gregor Majdič:»Jezero mladosti ne obstaja.« Foto:Tomi Lombar

Pred dvesto milijoni let …

Takrat je v možganih nastal del, kjer živijo spomini, del, ki nam pomaga preživeti, ko je najhuje. Zaradi spominov se znamo bolje odzvati. Brez njih nismo sposobni živeti jutri in se odzvati v težkih trenutkih. Spomini in čustva se nalagajo v starih, najglobljih delih možganov. To zna biti hudo breme. Če ga je preveč, novi možgani stare »blokirajo«, selekcionirajo. »Zveni čudovito, a ljudje s popolnim spominom živijo zelo nesrečno,« meni dr. Pirtošek.
Narava bo že vedela, zakaj je dobro, da pri sedemdesetih letih zdrav človek v primerjavi z 18-letnikom po pol ure prikliče le še 75 odstotkov podatkov določene zgodbe. Na starost ni manj gibljivo le telo, tudi misel se upočasni in večopravilnost, hitro preklapljanje ne poteka več tako elastično. Govor in jezik se, nasprotno, ohranjata globoko v starost. Ima pa človek s sedmimi in več križi tudi vse več zadev, na primer spomniti se imena sosede iz petega nadstropja, »na koncu jezika« … in tam žal velikokrat tudi ostanejo.

Pozitivna sporočila v procesih staranja

Eno od njih je, da so med 70-letniki takšni, ki kognitivne naloge rešujejo kot 20-letniki, drugo, da je zdrav 70-letnik srečnejši in bolj pomirjen s svetom kot današnji 40-letnik, ima manj stresa – kronični stres fizično uničuje celice hipokampusa –, v njegovih možganih prevladujejo prijetni spomini, in še tretje sporočilo: depresije je pri njih pol manj kot pri pol mlajših sodobnikih.
Je torej mogoče upočasniti staranje možganov in demenco, bolezen, za katero sta umrla tudi Margaret Thatcher in Ronald Reagan? Znanost ponuja nekaj rešitev: sprehod, joga, molitev, branje, zdrava prehrana, druženje, predvsem pa notranji mir – ostati miren in si reči, da je v bistvu zelo malo reči na tem svetu, s katerimi se ne bi mogli spopasti. Starostnik, ki se uči tujega jezika, bo štiri leta in pol kasneje zbolel za demenco. Eden najučinkovitejših receptov v bitki proti staranju pa se glasi: samost, ko si je zaželiš, da, osamljenost ne.