Domove za starejše bi spremenili v hiralnice

Ljubljana – Po 15 letih čakanja je luč sveta ugledal predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki pa je domovom za starejše prinesel veliko razočaranje. Kot pravi Zoran Hoblaj, predsednik upravnega odbora skupnosti socialnih zavodov, spreminja domove v hiralnice, za katere bodo uporabniki plačevali še več kot zdaj.

Ali je predlog dolgo pričakovanega zakona izpolnil pričakovanja?

Zakon, ki ga čakamo že 15 let, je kot celota popolno razočaranje, saj pomeni konceptualni korak nazaj. Vrnili se bomo na raven po drugi svetovni vojni, kar je z vidika razvoja družbe, stroke in dela na področju varstva starejših nesprejemljivo.

Kaj so vaši največji pomisleki?

Pričakovali smo, da bo zakon uredil bistvo problema, saj zdaj za dolgotrajno oskrbo iz javnih virov dajemo le 0,9 odstotka BDP, povprečje EU pa je 1,3 odstotka. Toda predlog zakona prelaga finančno breme na svojce in družino, javna sredstva za dolgotrajno oskrbo pa se bodo še zmanjšala. Tako so na lestvici držav po višini sredstev, ki jih namenjajo za dolgotrajno oskrbo, za nami le vzhodnoevropske države.

Namesto da bi pripravili zakon, ki bi pokril večino vseh storitev, razliko pa bi doplačevali uporabniki, bomo te še bolj obremenili. Sistemi v tujini so zastavljeni tako, da se z javnim denarjem pokrije od 80 do 85 odstotkov stroškov, razliko pa plača uporabnik. Pri nas je danes ravno obratno, večino storitev plačajo uporabniki in sorodniki, le majhen delež gre iz javnih sredstev. Naj poudarim, da so to uporabniki, ki so vse življenje plačevali prispevke in davke državi, ta pa nato ni sposobna poskrbeti zanje. Upoštevati je treba tudi, da storitve dolgotrajne oskrbe uporablja le peščica državljanov, saj je samo 5 odstotkov starejših od 65 let v instituciji, še 1,5 odstotka jih ima oskrbo na domu.

Po predlogu ne bo več dodatka za pomoč in oskrbo na domu. Ali bodo potemtakem tisti, ki so v domovih, iz svojega žepa plačevali še več? 

Da, to pomeni točno to. Obenem bo vstopni prag previsok, zato mnogi ne bodo deležni kakovostnih storitev, plačevali pa bodo prispevek za dolgotrajno oskrbo. Tudi to, da je vstopna točka na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je po našem mnenju napaka. Končni rezultat predloga zakona bodo kadrovsko in finančno podhranjeni domovi, polni nepokretnih, ki bodo gledali v zrak in čakali na usodo. Zakon namreč niti z besedico ne omenja socialnih vsebin dela, ki v domove vnašajo »življenje«. Veliko stvari je prepuščenih tudi podzakonskemu urejanju, tako da se v ozadju skriva še marsikateri ukrep, ki bo prizadel bodisi uporabnike bodisi dosedanje izvajalce. Je pa to ustavno sporno, saj je sodna praksa v primeru ZZZS na stališču, da se pravice zavarovancev lahko omejijo le v zakonu.

Torej bodo na ZZZS odločali, kdo je upravičen do domske oskrbe, oskrbe na domu, osebne asistence?

Natanko tako, ZZZS bo celo določal standarde in normative, odločal bo o pravicah in razpolagal z blagajno, kar je nesprejemljivo. Doslej s tem ni bilo težav, vsak, ki je hotel vstopiti v sistem, je to uredil prek dosedanjih izvajalcev oskrbe starejših. S predlagano ureditvijo bomo dobili samo več birokracije, uporabniki bodo imeli težave z dostopom do vstopnih točk, sistem pa bomo obremenili z dodatnimi stroški.

Domovi za starejše naj bi upokojencem omogočili aktivno staranje, vendar se že zdaj zdi, da so vse bolj podaljšana roka bolnišnic. Bo to z novim zakonom bolje?

Ne, vse to bo po novem odpadlo. Domovi so se razvili v centre za starejše, kjer ponujamo vse oblike oskrbe, tako institucionalno namestitev, dnevno varstvo, pomoč na domu, razvoz kosil, centre dnevnih aktivnosti, pomoč na daljavo in še bi lahko naštevali. S predlogom novega zakona se ti koncepti in dosežki preteklih let v celoti rušijo.

Domovi naj bi tako postali negovalne bolnišnice?

Ravno v tem je problem. Danes namreč na negovalnem oddelku v bolnišnicah dobijo nekajkrat več plačila, kot ga dobimo domovi za istega človeka, ko je naslednji dan po odpustu nameščen v domsko oskrbo, in to čeprav je k nam prišel s preležaninami in bolnišničnimi okužbami. V tem pogledu bomo v domovih samo bolj obremenjeni.

Sistem, ki ga uvaja predlog zakona, je obenem naravnan izrazito zdravstveno, prag za vstop v storitve v instituciji pa je postavljen tako visoko, da bomo sprejemali samo najtežje primere stanovalcev, ki bodo potrebovali zelo zahtevno zdravstveno nego. To bo zelo primerna poceni rešitev v obliki hiralnic, saj se črta ves napredek, ki smo ga dosegli. V zadnjih letih smo namreč uvedli psihosocialni pristop obravnave, pri katerem je v ospredju človek kot posameznik, nov predlog zakona pa ga vidi kot kos mesa, ki ga bomo obravnavali samo z zdravstvenega vidika, pri čemer bomo najprej pogledali, koliko denarja imamo za to na voljo. Ker bodo cene storitev, količine denarja in načrtovanje zmogljivosti prepuščeni ministru, se lahko zgodi, da bo zmogljivosti premalo ali pa bodo znižali cene, izvajalci pa tako ne bodo mogli zagotoviti dovolj kadra in materiala.

Ali bo zakon izboljšal vsaj storitve pomoči na domu, kot obljubljajo predlagatelji?

Tudi tu bomo naredili velik korak nazaj, saj bo po naših projekcijah po predlogu zakona iz storitev pomoči na domu izpadlo od 50 do 60 odstotkov dosedanjih uporabnikov. V nacionalnem programu s področja socialnega varstva pa imamo določen cilj, da bomo storitve pomoči na domu do leta 2020 povečali na 5 odstotkov starejših od 65 let, zdaj je vključenih le 1,5 odstotka ciljne skupine.

Ali gre vse v smer, da bodo v domovih le še najbolj invalidni in bolni starostniki, drugi pa bodo imeli oskrbo na domu?

Prav v to smer gre osnutek zakona, vendar tudi oskrbe na domu ne bodo imeli vsi vedno zagotovljene. Poleg tega je predviden institut družinskega pomočnika, pri čemer bo upravičenec dobil denar, sorodnik pa bo imel možnost negovati tako osebo. Problem je v tem, da bodo v tem primeru zahtevne oblike oskrbe izvajali laični izvajalci, kar bo povzročilo obilo težav, povečala se bo zloraba starejših v družinah, brezposelne ženske pa bomo spodbujali, da ostanejo gospodinje in se ne zaposlujejo.

Slovenija naj bi postopoma deinstitucionalizirala oskrbo starejših. Ali novi zakon to zagotavlja; denimo alternativne oblike oskrbe?

Deinstitucionalizacija se je že začela izvajati. Poznamo pa dve obliki: zunanjo in notranjo. Prva poteka tako, da se storitve oskrbe za starejše izvajajo na domu, v dnevnih centrih, in to v Sloveniji že imamo, treba je le še krepiti. V mreži se ustanavljajo dnevni centri, pomoč na domu je uveljavljena v večini občin, vendar gre predlog zakona ravno v nasprotno smer. Druga oblika se izvaja znotraj zavodov, z novimi koncepti dela, življenje v domovih se izvaja v gospodinjskih skupnostih, uvaja se kongruentna oziroma odnosna nega, kjer manjše skupine zaposlenih skrbijo za manjše število oseb. Uvajajo se evropski sistemi kakovosti, lahko bi rekli, da se življenje v institucijah normalizira, saj se ustvarja čim boljši približek življenja v domačem okolju. Vse to že imamo, samo nadaljevati bi morali delo in urediti boljši sistem financiranja.

Zakon še ni usklajen s finančnim ministrstvom, saj ni jasno, kako pridobiti dodatnih 110 milijonov evrov na leto. Ali bi dodatno zavarovanje rešilo ta problem?

Tudi po naših informacijah je tako, po nekaterih izračunih manjka celo 230 milijonov. Če smo že čakali 15 let, lahko počakamo še kakšno leto in sprejmemo tak zakon, ki bo v korist uporabnikom, ne pa lobijem iz ozadja. Predvsem pa mora upoštevati strokovne usmeritve, ne pa logike, da bomo ponudili toliko, kolikor bo denarja v blagajni. Tudi dodatno zavarovanje ne bi rešilo težav, saj že zdaj ugotavljamo, da denarja ne bo dovolj in da bodo uporabniki še bolj obremenjeni.

Kakšne rešitve za dolgotrajno oskrbo predlagate v socialnih zavodih?

Na skupnosti, ki združuje sto domov in posebnih zavodov, smo ponudili roko sodelovanja že na začetku oblikovanja urada za dolgotrajno oskrbo. Poslali smo šest strani predlogov, dobili nismo nobenega odgovora, niti en predlog pa ni bil upoštevan pri pripravi zakona. Jasno smo povedali, da je treba ohraniti vse dobre prakse, ki so se oblikovale v našem prostoru, ter krepiti stroko in socialno usmeritev dela pri oskrbi starejših. V ospredju bi moral biti človek, ne pa denar in pehanje nekaterih interesnih skupin, da dobijo iz sistema kar največ denarja za uresničitev lastnih interesov. Če bomo državljani pametni, bomo sprejetje takega predloga preprečili, saj je izrazito škodljiv.