Domovi za ostarele iščejo sistemsko rešitev

Ljubljana – Da bi domovom za ostarele zagotovili vsaj kolikor toliko stabilno prihodnost mora država zagristi v spremembe, tudi zakonske. Uprave domov ne zahtevajo več denarja, ker vedo, da ga ni. Zahtevajo pa sistemske rešitve, ki bodo pripomogle k večji racionalizaciji.

»Že leta zagovarjamo dve ključni intervenciji: da se sprejme zakon o dolgotrajni oskrbi in negi, ki bo omogočil, da se dejavnost, ki je sestavljena iz oskrbnega dela (hrana, stanovanje, čiščenje, socialna oskrba, ipd.) in zdravstvenih storitev združita. Zdaj sta namreč strogo ločena, čeprav se izvajata za iste uporabnike. Stroške oskrbe pokrivajo uporabniki sami, negovalne stroške pa čedalje manj pokriva zavod za zdravstveno zavarovanje. To ločevanje dejavnosti pomeni, da imamo dve kategorizaciji, dva sistema nadzorov, dva sistema oblikovanja cen, dva ločena kadrovska normativa, itd. Poenotenje teh dveh področij bi pomenilo precejšnjo racionalizacijo. Druga rešitev bi bila uvedba dodatnega vira financiranja, ki bi temeljilo na solidarnostnem zavarovanju – nekaj podobnega kot je sedanje zdravstveno zavarovanje. To bi omogočilo, da starejši, ki potrebujejo zahtevno, dolgotrajno nego (teh je štiri do pet odstotkov), te nege ne bi bili prisiljeni sami financirati. Podobno kot pri zdravstvenem zavarovanju: ko potrebujemo operacijo, nihče ne pričakuje, da jo bomo sami plačali, če smo zdravstveno zavarovani,« je pojasnil predsednik upravnega odbora skupnosti socialnih zavodov (SSZS) Boris Koprivnikar.

V skupnosti zavodov se zavzemajo tudi za statusno preoblikovanje domov. Državni domovi, čeprav so javni zavodi, iz proračuna namreč ne dobijo niti evra za tekoče poslovanje. Zato je po njihovem nujno, da bi se preoblikovali v javna podjetja, podobno kot komunalna podjetja, ki so v stoodstotno državni lasti. Tako bi se njihovo poslovanje bistveno poenostavilo. Zdaj namreč zanje velja celotna zakonodaja, ki velja tudi za tiste, ki so v celoti financirani iz proračuna. To pa zelo otežuje, zapleta in draži poslovanje.

Na ministrstvo za delo, ki je pristojno za problematiko domov za ostarele, smo naslovili vprašanje, ali predvidevajo vsaj katere od omenjenih sprememb, vendar odgovora do konca redakcije nismo prejeli.

Postopno umikanje socialne države

Iz grafikona, ki prikazuje strukturo plačil oskrbe v domovih, je razvidno, da delež plačil uporabnikov in njihovih svojcev že dalj časa narašča, medtem ko se doplačila iz občinskih proračunov zmanjšujejo. Po mnenju skupnosti zavodov razlogov za ta trend ne moremo iskati v spremembi zakonodaje o socialnih transferih, saj trend vztraja že vsa leta. Kaže na stabilno usmeritev sistema, ki čedalje večji del bremena dolgotrajne oskrbe prenaša na zasebnike, ne pa na dodatne javne ali solidarnostne zavarovalniške vire. Kot je razvidno iz grafikona o gibanju povprečnih bruto pokojnin, se ta trend nadaljuje tudi po letu 2009, ko so pokojnine najprej prenehale strmo rasti, nato pa celo padati.

Bolje pozno kot nikoli

Matjaž Čampa je lastnik podjetja, ki ima v lasti dva zasebna domova za starejše s koncesijo v Rogaški Slatini in v Kranjski Gori. Kapaciteta vsakega od njiju se giblje med 125 in 130 posteljami. »Kriza je povzročila, da imamo težave s polnitvijo kapacitet. Svojci svoje starše odjavijo iz doma ali pa jih vanj niti ne dajo, čeprav bi ti nujno potrebovali nego v domu, da bi v razmerah povečane brezposelnosti z njihovimi pokojninami vsaj za silo preživeli.« Druga težava je posledica stihijske gradnje domov za starejše in ravno takšnega podeljevanja koncesij zasebnikom v preteklosti, ki sta privedla do tega, da so danes »nekateri deli Slovenije premalo pokriti z domovi za starejše, drugi primerno, v tretjih pa je domov kratko malo preveč. V Ljubljani, denimo, še vedno primanjkuje postelj, nasprotno pa jih je na Štajerskem ali v Prekmurju skoraj dvakrat preveč.«

Pobudo za uvedbo solidarnostnega zavarovanja za dolgotrajno nego in oskrbo v starosti Čampa pozdravlja, saj bi to zagotovilo stabilen vir financiranja. Vendar to ne more biti rešitev za sedanje težave domov, kajti zavarovanje bi učinkovalo šele na dolgi rok, dodaja Čampa.