Dornavski zavod pred odprtjem sprostitvenega vrta

Skupna akcija našega časopisa in podjetja Bauhaus že obrodila sadove.

Objavljeno
08. november 2011 19.01
Posodobljeno
09. november 2011 21.30
Lovro Kastelic
Lovro Kastelic

DORNAVA – Najbrž je prav Zavod za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava – skrajšano Zavod Dornava – najbolj zaslužil Bauhausovo nagrado. Tu na Ptujskem polju, ob desnem bregu reke Pesnice, namreč skrbijo za otroke, mladostnike pa tudi odrasle osebe s težjimi motnjami v duševnem razvoju. Še nedolgo tega so imeli svoje prostore v znamenitem dvorcu, zdaj so v novih prostorih nedaleč stran.

Leta 1953 so se odprla velika in težka vrata starega dvorca, skozi katera je tedaj v grajsko notranjost stopilo 67 nekoliko drugačnih graščakov. Veste, nismo bili vsi rojeni pod srečno zvezdo, s čimer se zagotovo strinja tudi Rosanda Kneževič, vodja vzgoje in izobraževanja v zavodu. Defektologinja opravlja izjemno težavno delo, v katero moraš biti preprosto zaljubljen, če ne, ne gre, kot poudari. Kar 406 delavcev, od tega 68 visoko usposobljenih defektologov, terapevtov, logopedov in drugih, skrbi za 412 uporabnikov, 40 jih je v dnevnem varstvu, preostali so v celodnevnem, »večina jih ostane do smrti«, še pove Kneževičeva. In doda: »Veste, ljudje s takimi motnjami potrebujejo celodnevno oskrbo.« Tu so reveži, ki so dobili hude poškodbe, ki trpijo za cerebralno paralizo, hudimi dihalnimi motnjami in imajo druge sindrome. Osebje se zares na vse kriplje trudi in posveča prav tistim funkcijam, ki jih imajo še kolikor toliko ohranjene. Z razvojem farmacije in zdravstva pa se tudi njihova življenjska doba vztrajno daljša, kmalu bodo praznovali šestdeseti rojstni dan njihovega najstarejšega uporabnika Rafka.

Kokoši, gosi, zajci

Defektologija je dejansko ena najbolj plemenitih ved: vsak korak, pa čeprav korakec na bolje, je izjemen uspeh, velikanska zmaga. Svoje uporabnike obravnavajo, kot da bi bili povsem zdravi, želijo in ponujajo jim vse najboljše, zato so jim hoteli že pred časom urediti in popestriti tudi sprostitveni park z mini živalskim vrtom. »Vse smo imeli načrtovano, le finančnih sredstev nismo imeli dovolj,« je pojasnila Kneževičeva. Potem pa je z neba padel ne sneg, ampak kruh v obliki Bauhausovega natečaja. Z močno podporo v. d. direktorice Ive Jurgec so na natečaju uspešno predstavili projekt, in sicer po nizozemskem vzoru, imenovanem Snoezelen. »Naravno okolje namreč že samo po sebi deluje izjemno sproščujoče na ljudi. Človek se odziva na prijetne slike narave, zaznava prijeten vonj, doživlja pihanje vetra in tako naprej,« nas je poučila profesorica defektologije, ki je ves ta čas bdela nad projektom. Z njim nameravajo pri posamezniku spodbujati najprimarnejše občutke, »da bi otrokom nekako le približali tiste občutke, ki so jih doživljali še v materinem telesu«. Šele ko začutijo to ugodje, lahko pri tistih s težjimi duševnimi motnjami končno razvijejo osnovna občutenja.

Dela bodo končana do sredine novembra

Bauhaus je zavodu podaril tlakovce, ki jih pravkar polagajo. Dobili so tudi utice pa sadike zelišč in rož, sadno drevje in grmovnice, odslej se bodo lahko uporabniki z invalidskimi vozički, ki so doslej vse skupaj opazovali le od daleč, pripeljali povsem zraven, si nabrali sadja in rož ter se dotaknili kokoši, rac, gosi, zajcev pa tudi srne. »Do 15. novembra naj bi bila vsa dela že končana!« je še navdušeno vzkliknila zavetnica tistih, ki niso bili rojeni pod srečno zvezdo.