Dosje/Analiza: Zakaj ne bi vsaj zdravstvo delovalo normalno?

Številke in bolniki: Ne uvajamo novih metod, ne zdravil, čakalne dobe se daljšajo, zdravniki so brezposelni.

Objavljeno
20. september 2013 17.59
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika
Kadar govorimo o (ne)uspešnosti nekega sektorja, ponavadi pogledamo številke. Po njih sodeč zdravstvo v primerjavi z drugimi sektorji v državi odlično obvladuje krizo. Res? Na drugi strani številk so bolni ljudje, pomanjkanje zdravil in zdravnikov. Kako torej naprej v zdravstvu?

V javni zdravstveni blagajni (ZZZS) je bilo lani – in podobno bo predvidoma tudi letos – »le« 64 milijonov evrov premalo. To so slabi trije odstotki njenih prihodkov, kar je v primerjavi z državnim proračunom, ki je imel lani 1,1-milijardni oziroma 14-odstotni primanjkljaj, odličen poslovni rezultat. Pa še te izgube ni izkazal ZZZS, ampak je znesek ostal dolžan bolnišnicam, zdravstvenim domovom, zdravnikom koncesionarjem in drugim izvajalcem. Podobno bo tudi letos. Slovenija se je s paktom stabilnosti v Bruslju namreč zavezala, da ZZZS ne sme biti v rdečih številkah. Kriza v zdravstvu se zato ne kaže v ZZZS, ampak v bolnišnicah in pri zdravljenju bolnikov.

Bolnišnicam kredit iz prazne blagajne

Slovenske bolnišnice bodo letos porabile 350 milijonov evrov ali približno 15 odstotkov manj denarja kot pred štirimi leti. To je najbrž unikum v svetu, saj stroški zdravljenja starih in bolnih povsod naraščajo, in sicer za približno tri odstotke na leto. Slovenske bolnišnice varčujejo, a splošna ocena je, da brez večje škode za bolnike bolj varčevati ne morejo. Zagotovo so še rezerve v administraciji, a bi bilo treba spremeniti zakone, da bi direktorji sploh lahko posegali v nesorazmerja. Bolnišnice bi trenutno potrebovale okoli 86 milijonov evrov za poplačilo dolgov, od tega jih 58 milijonov dolgujejo dobaviteljem. Poleg tega so imele ob polletju pod črto še skoraj deset milijonov primanjkljaja, imajo pa tudi okoli 70 milijonov primanjkljaja iz preteklih let. Da bi ostale plačilno sposobne in bi lahko nadaljevale zdravljenje, bodo tiste v najbolj kritičnem stanju ta mesec dobile posojilo iz državne zakladnice. To pa pomeni seveda poglabljanje luknje državne blagajne in povečevanje splošnih težav države.

Nujna vsaj dva ukrepa

Zdravstvu manjka torej v tem hipu 96 milijonov evrov, da bi bilo plačilno sposobno. Če bi hotelo zlesti na zeleno vejo, bi po oceni direktorja ZZZS Sama Fakina potrebovalo še dodatnih 150 milijonov evrov. V zadnjih letih namreč v Sloveniji ne uvajamo več novih metod zdravljenja, ne novih zdravil, možnosti zdravljenja bolnikov so številno omejene, čakalne dobe se podaljšujejo. Kljub temu da smo z 2,4 zdravnika na tisoč prebivalcev v skupini najmanj razvitih evropskih držav, dodatnih zdravnikov ne zaposlujemo, ker ni denarja, in ti pospešeno odhajajo v tujino. Vse našteto govori, da se zdravljenje bolnikov v Sloveniji že slabša in se bo še poslabšalo, če ne bo nobenih ukrepov.

Nerazumljivo je, da politiki ne sprejmejo odločitev, po katerih bi vsaj zdravstvo v naši državi lahko delovalo normalno. Možnih sprememb in izboljšav je veliko. V oči bijoči sta predvsem dve anomaliji: da prebivalci za zdravstvo plačujemo po zelo različnih prispevnih stopnjah, kar je pripeljalo do stanja, v katerem plačuje zaposleni povprečno 200 evrov na mesec (nekateri mnogo več), 80.000 ljudi v državi, med njimi tudi premožni, pa zgolj 14 evrov, a imajo vsi enake pravice. Druga velika anomalija je položaj zasebnih zavarovalnic, ki zbirajo denar za zdravljenje v javnem sistemu in imajo od tega dobičke, ki si jih delijo, medtem pa za bolnike ni denarja. Če bi odpravili to dvoje, bi bilo zdravstvo rešeno.

A povsem možno je, da si politiki tega niti ne želijo. Kriza v zdravstvu je idealna za odvračanje ljudi od veliko večjih procesov, ki potekajo v državi. To izčrpava koruptivna mreža, kar je katastrofalen odsev splošnega upravljanja države zadnji dve desetletji.