V javni zdravstveni blagajni (ZZZS) je bilo lani – in podobno bo predvidoma tudi letos – »le« 64 milijonov evrov premalo. To so slabi trije odstotki njenih prihodkov, kar je v primerjavi z državnim proračunom, ki je imel lani 1,1-milijardni oziroma 14-odstotni primanjkljaj, odličen poslovni rezultat. Pa še te izgube ni izkazal ZZZS, ampak je znesek ostal dolžan bolnišnicam, zdravstvenim domovom, zdravnikom koncesionarjem in drugim izvajalcem. Podobno bo tudi letos. Slovenija se je s paktom stabilnosti v Bruslju namreč zavezala, da ZZZS ne sme biti v rdečih številkah. Kriza v zdravstvu se zato ne kaže v ZZZS, ampak v bolnišnicah in pri zdravljenju bolnikov.
Bolnišnicam kredit
Nujna vsaj dva ukrepa
Zdravstvu manjka torej v tem hipu 96 milijonov evrov, da bi bilo plačilno sposobno. Če bi hotelo zlesti na zeleno vejo, bi po oceni direktorja ZZZS Sama Fakina potrebovalo še dodatnih 150 milijonov evrov. V zadnjih letih namreč v Sloveniji ne uvajamo več novih metod zdravljenja, ne novih zdravil, možnosti zdravljenja bolnikov so številno omejene, čakalne dobe se podaljšujejo. Kljub temu da smo z 2,4 zdravnika na tisoč prebivalcev v skupini najmanj razvitih evropskih držav, dodatnih zdravnikov ne zaposlujemo, ker ni denarja, in ti pospešeno odhajajo v tujino. Vse našteto govori, da se zdravljenje bolnikov v Sloveniji že slabša in se bo še poslabšalo, če ne bo nobenih ukrepov.
Nerazumljivo je, da politiki ne sprejmejo odločitev, po katerih bi vsaj zdravstvo v naši državi lahko delovalo normalno. Možnih sprememb in izboljšav je veliko. V oči bijoči sta predvsem dve anomaliji: da prebivalci za zdravstvo plačujemo po zelo različnih prispevnih stopnjah, kar je pripeljalo do stanja, v katerem plačuje zaposleni povprečno 200 evrov na mesec (nekateri mnogo več), 80.000 ljudi v državi, med njimi tudi premožni, pa zgolj 14 evrov, a imajo vsi enake pravice. Druga velika anomalija je položaj zasebnih zavarovalnic, ki zbirajo denar za zdravljenje v javnem sistemu in imajo od tega dobičke, ki si jih delijo, medtem pa za bolnike ni denarja. Če bi odpravili to dvoje, bi bilo zdravstvo rešeno.
A povsem možno je, da si politiki tega niti ne želijo. Kriza v zdravstvu je idealna za odvračanje ljudi od veliko večjih procesov, ki potekajo v državi. To izčrpava koruptivna mreža, kar je katastrofalen odsev splošnega upravljanja države zadnji dve desetletji.