Dosmrtni zaporniki svoje invalidnosti

Celje – Jože Zupanc je pri dobrih šestih letih zaradi neeksplodirane bombe izgubil vid, imel je razparan trebuh. Tri dni so ga vozili do zdravnika, kjer so ga odpisali in še živega položili na mrtvaški oder. Šele ko so k njemu položili truplo in je Jože pomigal z nogo, so ugotovili, da je živ. Zupanc si je od leta 1968 aktivno prizadeval za ureditev statusa civilnih invalidov vojn. Petinštirideseto obletnico zveze bodo proslavili jutri v Celju.

Jože Zupanc je svojo mladost preživljal v Zavodu za slepo in slabovidno mladino: »Tam smo bili večinoma otroci, ki smo izgubili vid zaradi neeksplodiranih ubojnih sredstev (NUS). Potem smo izvedeli, da je mama nekega fanta, ki je bil z nami, uredila, da je dobil vojno invalidnino. Takrat se je začelo naše opozarjanje. Nam je bila namreč ukradena mladost, pa nobenih pravic nismo imeli. Smo dosmrtni zaporniki svoje invalidnosti.«

Podoben govor je imel Zupanc na republiškem zboru aprila 1968, ki je bil prvi in edini tak govor v parlamentu za ureditev varstva civilnih invalidov vojn Slovenije. Zupanc si je zaradi aktivizma nakopal tudi policijsko kontrolo.

Usodna rdeča škatla

Ustrezno statusno obravnavo in določeno posebno varstvo so civilni invalidi vojn dočakali šele v samostojni Sloveniji. Sedanji predsednik Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije (ZDCIVS) Adolf Videnšek poudarja, da so prav civilni invalidi najhujša posledica vojn. Tudi on se je poškodoval že kot otrok: »Na velikonočni ponedeljek leta 1949 je sosedov fant prinesel rdečo škatlo, ki je ropotala. Pa sem z njo udaril po kamnu in je eksplodiralo. Izgubil sem roko in oči. Star sem bil sedem let.«

Danes 47-letni Matej Peljhan, ki ga je javnost spoznala po fotografskem opusu Mali princ, se je poškodoval pri desetih letih: »Pri igri sem našel neeksplodirano bombo. V roki mi je eksplodirala.« Pod desnim komolcem mu je utrgalo roko, na levo oko je slep: »Začelo se je zelo travmatično obdobje, dolgo zdravljenje, ločen sem bil od prijateljev in staršev. Sem pa aktiven in sem se znal znajti. Danes sem klinični psiholog, ukvarjam se z otroki s posebnimi potrebami. Nočem precenjevati svoje izkušnje, ampak imam drugačno prednost v službi.«

Travme tudi za domače

V ZDCIVS je 932 članov, in čeprav se število civilnih invalidov vojn manjša, ne izginja. Tako imajo v zvezi pet zelo težkih invalidov mlajših od 25 let. Petindvajsetletni Luka Kolbl se je poškodoval pred devetimi leti. Pri dvanajstih je med čistilno akcijo našel lično rumeno aluminijasto škatlico, jo nesel domov, potem pa nanjo za štiri leta pozabil.

»Pri šestnajstih sem jo spet odkril v sobi, škatlica je ropotala. Potem je bombo razneslo. Imel sem razparan trebuh in poškodovan obraz. Videla sta me oče in sestra, ki je bila takrat stara 14 let. Oba sta se po tistem zelo spremenila, predvsem sestra. Danes je že v redu, ampak takrat je bila to zanjo velika travma.« Hudo je bilo seveda tudi za Luko, ki ga je čakalo leto dni bolnišnic in operacij. Danes zbira starine.