Dr. Jožef Poklukar – zamolčani glavar

Na današnji dan leta 1891 je umrl prvi slovenski deželni glavar vojvodine Krajnske dr. Jožef Poklukar. Bil je pomemben slovenski politik in gospodarstvenik, predvsem pa borec za slovenski narod ter slovenščino.

Objavljeno
17. marec 2007 03.20
Prvi slovenski deželni glavar vojvodine Krajnske dr. Jožef Poklukar
Ljubljana - »Zopet žaluje Kranjska in ž njo tudi slovenske pokrajine ob mrtvaškem odru moža, ki je iskreno ljubil slovenski narod, zanj deloval mnogo let, osobito pa za ožjo domovino Kranjsko. Nocoj po polnoči je na večno zatisnil oči preblagorodni gospod dr. Josip Poklukar, deželni glavar kranjski, državni poslanec, predsednik kranjske trgovske in obrtniške zbornice, odbornik ›Matice Slovenske‹ itd. itd.« tako piše na prvi strani Slovenca, političnega lista za slovenski narod, št. 62, letnik XIX, 17. marca 1891.

V Sloveniji je še dandanes, predvsem iz političnih razlogov, zamolčanih oz. pozabljenih mnogo Slovencev, ki so kaj storili za svoj narod. Eden teh je bil tudi dr. Jožef Poklukar, prvi slovenski deželni glavar vojvodine Kranjske, vitez reda železne krone III. vrste v avstro-ogrski monarhiji.

Dr. Poklukar se je rodil 7. marca 1837 v vasi Krnici pri Bledu na Gorenjskem. Starši so bili kmetje. Šolal se je v domačem kraju in na Gimnaziji v Ljubljani, ki jo je zaključil leta 1857. Študij je kot Knafljev štipendist nadaljeval na Dunaju, kjer se je učil pravoslovja ter postal leta 1864 doktor prava. Nato je v Ljubljani služboval kot odvetniški in notarski pripravnik, leta 1875 pa je opustil pravno službo. Prevzel je nadzorstvo Blaznikove tiskarne in kamnopisarne in postal njen solastnik, ko se je poročil z Blaznikovo hčerko Aleksandrino februarja 1875. Po smrti dr. Janeza Bleiweisa je prevzel tudi uredništvo »Novic«, ki jih je izdajal na svoje stroške, da bi tako lahko slavile svojo petdesetletnico, kot si je to želel pokojni dr. Bleiweis. Kupil si je posestvo na Dobrovi pri Ljubljani, kjer je živel do svoje smrti.

Borec za slovenski narod ter slovenščino

Verjetno je dr. Poklukar najbolj zaslužen in znan po svojem boju za slovenski narod ter slovenščino. Leta 1882 je na primer zahteval naj se brez izjeme uvede slovenščina kot učni jezik na vseh šolah slovenske Koroške in naj se na ljudskih šolah v slovenskem delu Koroške nameščajo samo učitelji, ki so popolnoma vešči slovenskega jezika. Leta 1885 je tudi opozoril na nesmiselnost ministrovega poročila, da so se že pokazali neuspehi na univerzah zaradi poskusne uvedbe slovenskega učnega jezika za nekatere predmete na kranjskih gimnazijah, ko je ta poskusna uvedba prišla šele do tretjega razreda. Obširno je govoril in dokazoval, da je gojitev materinščine pri »manj« kulturnih narodih ravno tako važna kot pri narodih z »višjo omiko«. Zahteval je tudi, da naj bo v slovenskih pokrajinah slovenščina edini učni jezik za Slovence, kjer pa je treba uvesti nemščino ali italijanščino, naj se to ne zgodi pred tretjim razredom ter da je treba izločiti vsako nasilje za učenje tujih jezikov. V državnem zboru avstro-ogrske monarhije je bil zelo vpliven poslanec, sicer član Hohenwartovega poslanskega kluba in vodja slovenske delegacije, tako da je lahko svoje besede in zahteve tudi uresničil.

Politično se je Poklukar pridružil Bleiweisovim staroslovencem in leta 1870 tudi sodeloval na jugoslovanskem kongresu v Ljubljani. Načelnih sporov z mladoslovenci se ni udeleževal, saj se je ukvarjal le z gospodarskimi vprašanji, financami in davki. Predsedoval je tudi sestanku slovenskih in istrskih poslancev leta 1890 v Ljubljani, kjer so se dogovorili o skupnem sodelovanju v državnem in deželnih zborih. Od leta 1870 do smrti je bil med drugim član kranjskega deželnega zbora. Cesar pa ga je 26. avgusta leta 1888 po smrti grofa Thurna imenoval za kranjskega deželnega glavarja.

Dr. Poklukar je bil vsestransko aktiven človek. Poleg zgoraj omenjenih političnih funkcij je kot gospodarstvenik bil član najvažnejših gospodarskih organizacij in je dosegel, da se je odpravila krivica previsokega zemljiškega davka, ukvarjal se je z aktualnimi težavami v kmetijstvu in živinoreji, bil je tudi član občinskega odbora ter krajevnega šolskega sveta na Dobrovi, kjer je ustanovil tudi bralno društvo, med drugim je bil tudi predsednik pogozdovalne komisije za Kras. Po njegovi zaslugi pa ima Dobrova tudi svojo pošto. Bil pa je tudi globoko veren mož in je kot tak bil v pripravljalnem odboru II. avstrijskega katoliškega shoda leta 1889 ter po smrti daroval velik del svoje posesti Cerkvi. Verjetno je zamolčan tudi zaradi svojega članstva v odseku »za postavo zoper anarhiste«, ki je moral izdelati zakon proti socialistom.

Njegovi potomci živijo v Sloveniji še dandanes.