Draga šola

Nepredvidljivost vremena, ki je v zadnjih dveh dneh pa tudi že prej z vso silo pokazalo svojo moč na majhnem prostoru Slovenije, je znova potrdila našo posebnost.

Objavljeno
14. julij 2008 21.42
Delova novinarka Marjeta Šoštarič
Marjeta Šoštarič
Marjeta Šoštarič

Nepredvidljivost vremena, ki je v zadnjih dveh dneh pa tudi že prej z vso silo pokazalo svojo moč na majhnem prostoru Slovenije, je znova potrdila našo posebnost. Da namreč živimo v podnebno tako pestrem in občutljivem prostoru, ki piše težke naloge tudi izšolanim napovedovalcem vremena. To, kar se je zgodilo v dolgem in ne prav širokem pasu od Primorske do Prekmurja v nedeljo in včeraj, je spravljalo v obup prizadete ljudi, ki jim je veter odnašal streho nad glavo, pobiral davek na domačem dvorišču, v gozdovih in na cestah. Ko je svoje dodala še toča, ponekod kot oreh velika, je postalo jasno, da hudim uram ni mogoče uiti. Tudi če so napovedane. Lahko pa bi se nanje bolje pripravili.

 

Slovenija je ena najbolj nevihtnih držav v Evropi, je kdo ve kolikič že včeraj dejala Lučka Kajfež Bogataj, priznana klimatologinja, in spomnila, da podnebne spremembe že znane pojave v naših podnebnih razmerah samo še potencirajo. Zato bi bolj kot teoretično razmišljanje in v oddaljeno prihodnost odrinjeno ukrepanje, zapisano večji porabi alternativnih virov energije in zmanjševanju podnebnega onesnaževanja, ki pomaga pri segrevanju, potrebovali konkretna dejanja. V ta okvir sodi tudi ustreznejše prostorsko načrtovanje z gradnjo objektov, ki bodo sposobni kljubovati neurjem. Objektov, ki jih bodo arhitekti zasnovali spreminjajočim se podnebnim razmeram ustrezno in jih bomo gradili z boljšimi, tudi za kljubovanje orkanskim vetrovom in toči primernejšimi materiali. Šole in druge javne ustanove pri tem niso in ne smejo biti nobena izjema.

 

Ko bomo zmogli razmišljati o tem, da potrebujemo podnebju primerno varno gradnjo, tako kot jo potrebujejo tisti, ki živijo na potresno ogroženih območjih, in bo to postalo državna strategija, bomo bliže prilagoditvi novim razmeram, kakor bi bili s kakšnim novim bioenergetskim obratom.

 

Zvonec za prilagajanje podnebnim spremembam je močno zazvonil tudi vsem v kmetijstvu, ki še niso dojeli, da jim država z našim skupnim denarjem ne more v nedogled pomagati ob čedalje večjih škodah, ki jih povzročajo neurja; kjer je mogoče, morajo tudi sami poskrbeti vsaj za najnujnejša zavarovanja.