Drage vožnje bodočega veleposlanika v Zagrebu

Ljubljana – Obsežna dokumentacija o nadzorih nad slovenskimi diplomati v tujini kaže predvsem na negospodarno ravnanje z denarjem. Preveč stroškov za prevoz si je izplačal tudi Aleksander Geržina, kandidat za veleposlanika v Zagrebu.

Poročilo o nadzorih bodo javnosti na slovenskem zunanjem ministrstvu predstavili jutri. Kot je že poročala RTV Slovenija, pa je iz dokumentacije razvidno, da si je denimo Geržina v letih 2012 in 2013 izplačal za 4500 evrov kilometrine, ko je na službene poti odhajal z lastnim avtomobilom, čeprav sta bila v večini primerov prosta službeni avto in voznik. Aleksander Geržina je bil med letoma 2009 in 2013 veleposlanik Slovenije na Dunaju, po vrnitvi pa je vodil direktorat za bilateralo in evropske zadeve na ministrstvu za zunanje zadeve. Zdaj je kandidat za veleposlanika v Zagrebu, kjer se je mandat iztekel veleposlaniku Vojku Volku.

Na navedbe se je že odzval Aleksander Geržina in pojasnil, da se je službeni avtomobil vseskozi kvaril, voznik pa je imel številne presežne delovne ure. »Posebej ureditev manjšinskega vprašanja je zahtevala prisotnost veleposlanika na številnih pogovorih, srečanjih in pogajanjih. Tako na Dunaju, v Celovcu kot tudi v Ljubljani,« je zapisal Geržina in dodal, da za vsa ta srečanja službenega vozila ni mogel koristiti.

Zunanje ministrstvo je v soboto medijem poslalo obsežno, 1199 strani dolgo dokumentacijo s poročili o delu slovenskih veleposlanikov in ugotovljenimi nepravilnostmi v zadnjih letih. Večinoma gre za negospodarno ravnanje z javnim denarjem.

Povračilo stroškov za spanje pri prijateljih

»Naša diplomatska predstavništva v tujini delajo zelo dobro, na prste ene roke pa lahko preštejemo tistih nekaj primerov, ki mečejo slabo luč na celotno diplomacijo,« je za Delova Ozadja povedal glavni nadzornik zunanjega ministrstva Miha Vrhunec. V zadnjih sedmih letih, odkar obstaja institut glavnega diplomatskega nadzornika, je bilo opravljenih 49 pregledov veleposlaništev, pri čemer je bila velika večina nadzorov rednih, le enajst je bilo izrednih. Redni nadzori so tisti, ki jih glavni diplomatski nadzornik predlaga v svojem letnem načrtu dela. Nasprotno »so izredni nadzori vselej rezultat nepredvidenih dogodkov: pa naj gre za pritožbo državljana, ki med svojim bivanjem v tujini od veleposlaništva ni prejel pomoči, ki bi mu kot slovenskemu državljanu po njegovem mnenju pripadala, za vesti o domnevnih nepravilnostih na ambasadi, ki jih je objavil tisk, ali za kakšne druge povode«. Iz dokumentacije o nadzorih še izhaja, da si je ekonomski svetnik v ruskem Kazanu Vitko Filipič štirikrat povrnil stroške za bivanje v hotelih, čeprav ni predložil pravih dokazov. Sam je priznal, da je enkrat prespal pri prijateljih, a kljub temu predložil račun.

Na veleposlaništvih v Prištini in Beogradu so bile nepravilnosti ugotovljene predvsem pri izdajanju vizumov tujim državljanom. V Prištini so v več kot 50 primerih nesorazmerno dolgo, tudi več kot dva meseca, odločali o izdaji posameznega vizuma in neustrezno obračunavali takse. Za vodjo konzularnega oddelka Tomaža Trobentarja so nadzorniki predlagali predčasno vrnitev v Slovenijo. V Beogradu pa so nadzorniki začasno zasegli 651 vlog za vizume zaradi suma lažnega navajanja razlogov za potovanje, na konzularnem oddelku pa so zaznali tudi druge nepravilnosti.

»Ko kršitve ugotovimo, kršitelje običajno opozorimo in jih pozovemo, naj denar vrnejo. Če tega ne želijo, potem z njimi začnemo postopek ugotavljanja upravičenosti ali neupravičenosti porabe teh sredstev, na koncu pa ministrstvo ta denar izterja, če je le možno, po normalni poti, brez uporabe sodnih instrumentov,« je za TV Slovenija pojasnil generalni sekretar na zunanjem ministrstvu Stanislav Vidovič.

Za nekatere veleposlanike se je nadzor končal z resnimi sankcijami. Petra Reberca, veleposlanika v Madridu, je predsednik države predčasno odpoklical, država ga je kazensko ovadila in proti njemu vložila odškodninsko tožbo, delodajalec pa mu je odpovedal službo. Zoper veleposlanika v Tokiu Mirana Čupkoviča Skenderja je država vložila odškodninsko tožbo. Proti Vladimirju Kolmaniču, veleposlaniku v Atenah, je država prav tako vložila odškodninsko tožbo, veleposlanika v Parizu Janeza Šumrado pa je država kazensko ovadila, a je tožilstvo ovadbo zavrglo. Nasprotno pa ne odpoklic Boruta Mahniča iz Kaira ne odpoklic Nataše Vodušek iz Sarajeva nista bila rezultat nadzora, ampak drugih razlogov.